Dominion

Prizori v tem filmu niso osamljeni primeri.

Večina prizorov je bila posnetih v Avstraliji, razen če ni navedeno drugače,

vendar ti predstavljajo večino industrijskih standardov v zahodnem svetu.

Večina ljudi se ima za ljubitelje živali.

Ne pojmujemo jih kot predmete,

temveč kot kompleksna bitja, s katerimi si delimo planet,

naša življenja,

naše domove.

Z njimi se veselimo,

trpimo ob njihovi bolečini,

cenimo njihovo inteligenco in individualnost,

ko jih v družino sprejmemo kot novega družinskega člana,

ali jih občudujemo v njihovem naravnem okolju.

Misel, da bi jih po nepotrebnem ranili ali jim povzročili bolečino, je veliko ljudem nevzdržna,

zato želimo verjeti, da tisti, ki nas hranijo,

oblačijo in nas zabavajo,

trpijo minimalno ali sploh ne.

Slikovita družinska kmetija in ikonična podoba kmeta.

Humana in neboleča smrt; nizka cena za tako dobro življenje.

Sporazum obojestranske koristi.

Daleč od oči, daleč od srca. Pod krinko te zgodbe

jih ne doživljamo več kot posameznike, temveč kot živino –

kot brezobrazne proizvodne enote v sistemu nepredstavljivega obsega,

izvzete iz zakonov proti mučenju živali, ki ščitijo naše živalske sopotnike.

Njihovo trpljenje ni videno in ni slišano.

Njihova vrednost je odvisna samo od njihove uporabnosti za človeštvo,

upravičena s prepričanjem o naši lastni nadrejenosti

in s pojmovanjem, da možnost pomeni pravico.

Zamisel, ki jo moramo prevprašati.

Dominion

Prašiči

Uporabljeni za hrano, zabavo in raziskave.

Ubiti za hrano na leto:

Avstralija: 4,9 milijona

Združeno Kraljestvo: 11 milijonov

188 milijonov

Nova Zelandija: 0,6 milijona

Kanada: 21 milijonov

Kitajska: 715 milijonov

V šestdesetih letih 20. stol. je bilo v Avstraliji okoli 50.000 prašičjih farm.

Danes jih je manj kot 1.400,

vendar se je število vzrejenih in zaklanih prašičev povečalo.

Od leta 2015 je 49 kmetij posedovalo 60 % celotne populacije prašičev v državi.

Večina prašičev, vzrejenih za prehrano, prične življenje v porodnem boksu.

Majhen boks s središčno kletko,

zasnovan za pujske, da jih mati hrani,

medtem ko je njej gibanje onemogočeno.

Pogostost mrtvorojenih ali pohabljenih pujskov

se običajno zvišuje z vsakim leglom, saj telesa svinj fizično

ne premorejo tako velikih legel, kot jih zahteva industrija.

10‒18 % pujskov, ki se rodijo živi, ne bo preživelo do konca gojitvene dobe.

Umrli bodo zaradi bolezni, stradanja, dehidracije ali pa,

ker jih bo njihova ujeta mama nenamerno pomendrala.

Med smrtne žrtve spadajo tudi najšibkejši v leglu,

ki so pojmovani kot ekonomsko nedonosni.

Tiste, ki preživijo prvih nekaj dni, pohabijo brez anestetikov.

Odrežejo jim repe in zobe, da zmanjšajo kanibalizem

Odrežejo jim koščke ušeščk ali jih prebodejo z oznako, da jih identificirajo.

Od mame jih odvzamejo pri 3‒5 tednih starosti.

Večina je namenjenih za zakol 5 mesecev kasneje.

Ko odraščajo, jih premestijo v bokse za pitance, kjer so natrpani v lastnih iztrebkih.

Nekatere samice nadomestijo svinje v vzrejnem ciklusu.

Izbrane so previdno glede na to, ali lahko imajo velika legla.

Večina prašičjih farm uporablja umetno oploditev, namesto naravnega parjenja,

saj jim to omogoča oploditev 30‒40 samic s samo enim samcem.

Delavci zbirajo seme z masturbacijo prašičev,

nato ga vstavijo v svinje po katetru.

Prašiči so še vedno fizično uporabljeni za vzburjanje svinj pred oploditvijo,

vendar se dejansko ne parijo.

Ko je nosečnost potrjena, je svinja za celotno obdobje 16-tedenske nosečnosti

premeščena v eno izmed dveh zaprtih ograd.

Boksi za svinje so posamezne kletke, enake porodnim boksom,

kjer se lahko svinje premikajo le nekaj korakov naprej in nazaj,

ne morejo pa se obrniti.

Večina prašičerejcev v Avstraliji je individualne bokse za svinje sicer postopoma odpravila,

a ostajajo popolnoma zakonite in kazni, tudi če so svinje v boksih

zaprtenjih več kot 5 dni, niso predvidene.

To je podobno navidezni »prepovedi« kletk v Evropski uniji,

ki dejansko dovoljuje 4 tedne bivanja v kletkah na nosečnost svinje.

Če imajo možnost, prašiči svoje potrebe opravijo

daleč od prostora, kjer spijo in jedo.

Ekstremne prostorske omejitve imajo nanje močen psihološki učinek.

Alternativa kletkam so skupni bivali prostori,

kjer so noseče samice strpane v majhne betonske bokse.

Pomanjkanje prostora in potrebne stimulacije povzroči agresivnost prašičev.

Tisti, ki padejo v odplako skozi rešetke na tleh,

izstradajo od lakote ali se utopijo v reki iztrebkov.

Teden preden svinje rodijo,

jih premestijo porodni boks,

kjer ostanejo naslednje 4‒6 tednov.

Ker nimajo možnosti gibanja, jim slabijo mišice,

dokler ne nastopijo težave pri vstajanju in leganju.

Da bi zmanjšali pretirano izgubo mišic, jih delavci prisilijo vstati vsaj enkrat dnevno.

Zaradi trdih površin bodo na telesih nastale preležanine.

Fizični napor, ponavljajoče se rojevanje

in slabi pogoji bodo povzročili zdrs maternice in infekcije.

To lahko vodi tudi do delne ohromelosti,

kar jim onemogoča dostop do hrane in vode pred kletko,

ali celo do smrti v kletki.

Nemočno bodo gledale, kako pujski zbolijo in umrejo

ali kako jih delavci pohabljajo in mučijo, dokler jim ne bodo odvzeti.

Preden jih bo zamenjala druga samica in bodo poslane v klavnico

ali ubite in odvržene na mestu,

bodo morale v dveh letih štirikrat skozi ta proces.

Termin »prosta reja« pomeni samo, da so prašiči rojeni na prostem v majhnih lopah,

vendar prav tako preživijo svoje življenje v stajah,

kjer se tudi oni soočajo s prenatrpanostjo ter zdravstvenimi in vedenjskimi problemi,

kot se prašiči na kateri koli drugi farmi in živijo do kolen v svojih lastnih iztrebkih.

Življenjska doba prašičev je 10‒12 let, vendar jih je večina ubitih pri 5‒6 mesecih.

Na prašičji farmi jih natrpajo v transportna vozila,

in jih brez hrane, vode ali zaščite pred ekstremno vročino ali mrazom

odpeljejo v oddaljene klavnice.

V klavnici bodo, po navadi čez noč, čakali v majhnih betonskih ali kovinskih ogradah,

prav tako brez hrane in z omejenim dostopom do vode ali brez dostopa do nje.

Zjutraj jih preženejo na mesto zakola,

pogosto z električno palico.

Pogosta metoda omamljanja in ubijanja prašičev v Avstraliji,

ki se uporablja v vseh večjih prašičjih klavnicah in velja za najbolj »humano« in učinkovito možnost

je plinska komora.

Sistem vrtečih se kletk spusti dva ali tri prašiče pri polni zavesti v prostor

z močno koncentriranim ogljikovim dioksidom,

ki začne žgati njihove oči, nosove, sinuse, grlo in pljuča

in jih nato zaduši.

Nižja koncentracija plina bi jim povzročila manj bolečine in stresa,

vendar bi bilo za izgubo zavesti potrebnega veliko več časa,

kar je z ekonomskega vidika neizvedljivo.

Svinje so v te prostore poslane posamično.

Ker so večje, plin ni toliko učinkovit,

kar jih lahko pusti delno pri zavesti.

V tem primeru so pozneje še električno omamljene.

Na drugi strani komore

jim prerežejo vratove in jih pustijo izkrvaveti.

Omamljanje z elektriko, ki se uporablja v manjših klavnicah,

ima veliko več možnosti, da bo neučinkovito.

Prenizka napetost, nepravilna pozicija elektrifikacijskih klešč, neustrezna dolžina časa izpostavitve

ali neuspelost, da bi vrat prerezali dovolj hitro,

povzročijo samo paralizo in prašiču onemogočijo premikanje

vendar pa je prašič še zmeraj zmožen občutiti bolečino

ali se mu vrne zavest, medtem ko krvavi.

Mežikanje in ritmično dihanje sta pomembna pokazatelja zavesti.

Drug za drugim so ubiti pred očmi drugih.

Druga opcija so penetrirni klini, ki jih uporabljajo manjše klavnice.

Pri penetrirni različici jeklena palica prebije lobanjo živali

in ji trajno poškoduje možgane,

kar povzroči nezavest,

medtem ko pištole, ki ne penetrirajo, povzročijo močan udarec, podoben udarcu s kladivom.

Omamljanje je lahko uspešno samo, če je pištola sprožena z ustreznega kota

in postavljena na pravi del glave,

kar je pogosto težko, če glava ni pri miru.

Ker so bili pred njihovimi očmi ubiti njihovi prijatelji

ali ker lahko vohajo kri na tleh,

ne želijo vstopiti v prostor za omamljanje.

Penetrirni klin je še manj učinkovit pri večjih živalih, kot so svinje.

Za njih se lahko kot alternativa uporablja puška;

v tem primeru je natančnost še težje dosegljiva.

Potem ko izkrvavijo, so prašiči spuščeni v zbiralnike vrele vode,

da se njihova koža zmehča in da se odstranijo ščetine in dlake.

Tisti, ki niso bili ustrezno omamljeni ali ubiti, končno umrejo zaradi utopitve.

Odpadni material – kože, kosti, kopita, črevesje in maščobo –

prepeljejo v predelovalne obrate, da jih predelajo v maščobo,

ki se uporablja za hrano, mila, lubrikante in biogoriva,

ali v druge produkte, kot je želatina.

Divje prašiče so pripeljali s prvo ladijsko floto, ki je iz Anglije odplula v Avstralijo

in sedaj živijo na približno 40 odstotkih države,

v Kvinslandiji in New South Wakesu.

Lov na divje prašiče vključuje lovce z agresivno treniranimi psi,

ki sledijo prašičem, jih lovijo in napadajo

ter držijo pritisnjene k tlom,

dokler jih lovci ne dohitijo in pokončajo z noži.

Kljub temu, da divji prašiči veljajo za škodljivce,

ni nič neobičajnega, da jih lovci spustijo v naravne parke samo zato,

da se lahko kasneje vrnejo in jih lovijo.

Kokoši nesnice

Uporabljene za hrano

Za kokoši nesnice se življenje začne v valilnici.

Jajca, ki jih poberejo staršem, shranijo, jih vložijo v inkubator in po 31 dneh se izvalijo piščančki.

Samčke in samičke razvrstijo na ločena tekoča trakova.

Tukaj, v največji avstralski valilnici, so jih genetsko spremenili,

da so samci drugačne barve kot samice in to omogoča lažje razvrščanje.

Ker samci ne morejo nesti jajc,

jajc in so popolnoma drugačna vrsta kot piščančki, uporabljeni za meso,

se jih obravnava kot odpadke,

tako kot vsako samico, ki se jo dojema kot deformirano ali šibko.

Razvrščeni so na druge tekoče trakove kot zdrave samice

in prvi dan življenja poslani v industrijski mešalnik, imenovan drobilnik.

Ta praksa je legalna in RSPCA jo obravnava kot humano.

Manjše valilnice uporabljajo ogljikov dioksid

ali pa piščance preprosto zadušijo v plastičnih vrečkah.

Vse komercialne jajčne farme

– reja v kletkah, hlevska reja, prosta reja, reja z oznako organsko ali odobreno s strani RSPCA ‒

vključujejo ubijanje moških piščančkov,

v Avstraliji do približno 12 milijonov na leto.

Zdrave samice medtem nadaljujejo pot do bolečih strojev za rezanje kljunov.

Kljune jim odrežejo zato, da zmanjšajo možnosti medsebojnih

poškodb v zaprtih jajčnih farmah.

Nato jih naložijo na pladnje in odpeljejo na kmetije za vzrejo jajc,

kjer ostanejo nadaljnje 4 mesece, dokler ne začnejo valiti jajc.

Drobilnik bo prizanesen le majhnemu številu samcev.

Ti bodo uporabljeni za oploditev jajc za valilnico,

kjer bodo skupaj z izbranimi kokošmi služili kot starši.