All of Us Are Dead (지금 우리 학교는)

Hans Jonas razpravlja o odgovornosti sodobne

znanosti v odnosu do življenja.

Zato sem ta virus poimenoval po njemu, Jonas.

Moja odgovornost je najti zdravilo.

Ne bom obupal.

SEM ZELO SEKSI

Hej, hej! Na pomoč!

Sranje.

Gremo, hitro!

Ji-min!

Ustavite jo! -Kaj se greš?

Spustite me. -Kaj počneš?

Spustite me!

Prosim.

Hočem umreti. Pustite me! -Ne bodi takšna.

Nočem več živeti!

Ji-min. Vrni se. -Hočem umreti!

Prosim vas, spustite me!

Pustite me!

Prosim vas!

Oba moja starša sta mrtva.

Kaj bom sama?

Zakaj hočeš zdaj kar umreti?

Zakaj pa naj sploh še živim?

Še vedno moraš.

Nikogar nimam.

Nimam ne očeta in ne matere.

Nikamor ne morem iti in noben me nikjer ne čaka.

Nobenega ni, ki bi me varoval.

Veš kako je to boleče?

Pravzaprav ne.

Potem se ne obnašaj, kot da veš.

Ne govori me, kaj naj delam.

Sploh ne veš kako to boli.

Ne. -Tako je.

Pusti me že samo.

Na vsakem izpitu sem vedno zadnja.

Pravzaprav, na skoraj vsakemu.

Vedno, ko dobim potrdilo, moj oče pravi,

da z mojimi ocenami ne bom prišla na Seoulsko univerzo,

zato kot vidiš nimam nobenega upanja.

Rekel je, da je pomembenjše, da se ne poškoduješ.

Da ostaneš zdrav.

Me ne zanima.

Mojemu očetu nisem verjela.

Res mu nisem.

Prepričana sem, da bi bil zelo vesel, če bi mi uspelo priti v Seoul.

Vedno mi je samo to govoril.

Ampak...

Rekel mi je tudi...

da če se kadarkoli kaj zgodi,

vedno on tisti, ki mi bo prvi priskočil na pomoč.

Vendar ga ni.

Ni ga.

Kdo ve?

Mogoče res ni mogel.

Kaj pa če

je mrtev?

Navsezadnje ti še imaš možnost.

Jaz je pa nimam.

Ga imam res?

Je glupo če ga še kar naprej čakam?

Naj raje bežim naprej? Ali naj se predam?

Res ne vem.

I-sak in Gyeong-su sta oba mrtva.

Nočem, da še kdo od mojih prijateljev umre.

Zakaj pa jokaš?

Ne umri, Ji-min.

Nočem, da še kdo ob mojih prijateljev umre.

Nihče.

Pojdiva zdaj.

Tukaj noter se mi meša.

Velja.

Pojdiva.

Tukaj noter je tako glupo.

Ampak kako se bomo rešili?

Nikamor ne moremo.

Ji-min. Počakaj trenutek.

Minuto!

Vohate to? Smrdi.

Zajemi sapo.

Kaj počneš?

Mislim, da vem, kako lahko pobegnemo od tod.

Tukaj smo mi. Cheong-san pa je tukaj.

Če vklopimo glasbo samo na teh zvočnikih, bodo zombiji šli na levo.

Nato lahko uporabimo stopnišče na desni,

gremo po Cheong-sana in nato gremo vsi skupaj na streho.

Zakaj pa na streho?

Helikopterji bodo pristali na strehi.

Če tam zakurimo ogenj, nas bodo videli in nas rešili.

Zvočniki. Bodo zombiji res sledili zvoku?

Mislim, da ima prav. Občutljivi so na zvok.

Res je. Vedno gredo za nami, ko nas slišijo.

Naj vklopimo samo določene zvočnike?

Ja. Vklopili jih bomo tudi v jedilnici, knjižnici in na dvorišču.

In jih zvabili tja.

Nam-ra, saj si hodila v radijski klub, a ne?

Ja. Mama me je tja vpisala.

Načrt je zelo dober.

Kje bomo pa dobili glasbo?

Nimamo interneta in ne moremo predvajati.

Tisto.

Tole?

To je DVD. Sploh še deluje?

V redu bo.

Kdo bo?

Še nikoli nisem preizkusil.

Nekdo naj govori. Boš ti Dae-su?

Pa dajmo.

Testiramo. Ena, dva, tri.

Cheong-san, si tam?

-Mi bomo... -Kaj se greš?

H... Hej.

Cheong-san, nas slišiš?

Tukaj Su-hyeok.

Prišli bomo do tebe, zato ne hodi nikamor.

Jasno?

Ne hodite nikamor. Napadli vas bodo.

Vem kaj hočeš povedati,

ampak te ne moremo slišati.

Kaj se greš, Bare-su?

Zato ne hodi nikamor. Počakaj na nas.

Res ne hoditi nikamor, jasno?

Kmalu bomo pri tebi.

V redu.

Sedaj pa pojdimo.

Vonj teh iztrebkov je nesnosen.

Pa saj so tvoji.

Niso samo moji. -Ja, pa so.

Resno? -Ja, so.

To se ne bo dobro končalo.

Cheong-san.

Prosim te, ne hodi nikamor.

Vem, da me nikoli nisi poslušal, ampak zdaj me pa prosim ubogaj.

Kaj je narobe?

Zakaj ne deluje? -Počakajte malo.

Čas za sprostitev.

Še en lep in prijeten dan na naši šoli je.

Vsi zaprite vaše oči

in sprostite vaše srce.

V redu.

Najprej govorna soba.

Nam-ra, vklopi samo zvočnike na desni strani.

SREDINSKI, DESNI, LEVI

Vklopljeno.

Slišim jih na hodniku.

Zvočniki delujejo. -Zares?

Res delujejo.

Dae-su.

Hodnik je čist.

Počakaj malo. -Zakaj? Kaj je?

Še en prihaja.

Odhaja.

Lepo se sprostite...

Gremo.

Pojdimo.

Preglej levi del hodnika.

Sranje, sranje, sranje.

Zapri vrata. Zapri.

Zapri že.

Skoraj bi ga najebali.

Rekel si, da je hodnik prost, bedak.

Kaj? Kaj je? -Še en je na desni strani.

Poglej na desno.

Kaj naj storimo?

Misliš, da je z njim kaj narobe?

Zagotovo manj kot s tabo.

Pojdi k vragu. -Oprosti.

Vsi so sledili zvoku, samo ta je ostal tukaj.

Mogoče pa ni živ.

Kako bi pa slišal, če bi bil mrtev?

Kaj pa ostali zombiji? -Vsi so sledili zvoku.

K vragu.

Presneto.

Kako naj zdaj gremo od tod?

Počakamo.

Počakajmo malo.

Pogledal bom.

Počakajmo.

Ne moremo več čakati.

Vodi ostale mimo njega čim tišje, kar se da.

Jaz bom ostal zadnji.

Velja.

Pojdimo.

Močno se me drži.

In ne me izpustiti.

GOVORNA SOBA

Bežite!

Lee Cheong-san!

STREHA

Kaj se pa ti greš?

Si se mu hotel pustiti?

Hvala ti.

Seveda. Malenkost.

Kje je pa Cheong-san? -Cheong-san?

Zakaj sprašuješ?

Da umre.

O čem govoriš?

Ubil ga bom.

Zelo si poškodovan.