Welcome to Marwen

VŠEČKAJTE NAŠO FACEBOOK STRAN: Crazy Srbin Production

Po resnični zgodbi

Nebo nad Belgijo med 2. svetovno vojno

Letalsko poveljstvo, kliče F–U–C–K.

Priletel sem v peklensko pizdarijo.

Tu zgoraj je ognjemet. Flaki z vseh strani.

Hudiča!

SOS, zadeli so me! Letalo gori, vse je zakajeno!

Dim vdira v kabino. Izgubil sem nadzor!

Spodaj sta reka in močvirje. Tam bom pristal.

Tako, srček.

Pristajam!

Mater …

Bedni goreči vojaški čevlji.

Čičkasto perilo.

Ni slabo.

Sploh ni slabo.

Tako je, fric. Američan, ki ne okleva.

Brez zamere, nacistiščine ne razumem. –Roke kvišku.

Kaj?

Kar smejte se, švabi.

Te petke niso naprodaj.

Ker bi očitno raje bil frau,

bi bilo mogoče prav, da ti odrežemo schwanz.

A tako? Ti bom že pokazal schwanz.

Kdo ste? –Jaz sem Wendy.

Rešen si.

Ni slabo.

O, ne. Ne, ne, ne. Kristus.

Hudiča.

Niste resni.

Drek. Očitno je v redu.

Ja. Mislim, da je končno prav.

Po vseh teh letih …

Kako dolgo je že?

Tri? Tri leta. Ljubi bog.

Tri leta.

Ko se imaš lepo, čas kar beži. Ni res, Hogie?

Petke bom spravil v bar.

Žal mi je, Wendy. Nazaj moraš.

Takrat je bilo tako. Zdaj je drugače.

Kako se imaš, Deja?

Zdravo. Hitro ste prišli. Samo hipec, da odklenem.

Ne kaži se, Deja.

Rekel bi, da je tole nova soseda. Rdečelaska.

Ljubosumna si. Od nekdaj.

Nehaj, no. Že stoletja počneš isto.

Sitnosti na prvem tiru. –Nicol?

Kaj je zdaj to? –Nehaj in odidi, takoj.

Grem naj? –Pojdi. –Zakaj? –Ne nadleguj me več.

Nicol je. Lepo ime. –Prijazno te prosim.

Nadlegujem te? Resno? –Ja. –Prišel sem domov, pa te ni bilo.

Kaj praviš, Deja? –Prav. Če hočeš, bom šel. –Ja.

Hočem, da greš, Kurt. –Prav, grem. –Ime mu je Kurt.

Drekač je.

Živjo, Anna. –Dober dan, Mark. Prinesla sem živež in pošto.

In kuhinjsko uro. Z njo si pomagaj dihati.

Ko te bo zgrabila panika, 30 sekund, največ minuto. Prav?

Kako se počutiš? Dobro? –V redu. Kar dobro.

In kako se ima stotnik Hogie?

Esesovci so ga pretepli. –Spet?

Wendy in druge ženske so ga rešile. –A, Wendy.

Se je vrnila v Marwen? –Ne. Nikoli se ne bo.

Oživil sem jo za staro sliko, ki sem jo hotel popraviti. –Za razstavo?

Dobra razstava je. Boš šel? –Kje pa.

Zakuhala sta jo Roberta in njen bratranec. Nisem hotel razstave.

Neumno bi bilo, če ne bi šel. Slaba odločitev.

Prinesla ti bom nova zdravila.

Zakaj jih tako kmalu spet potrebuješ? –Padla so mi v lijak.

Spet? Vzemi samo eno tableto na dan, jasno?

Preveč zdravil je nevarno.

Ne vem, zakaj ti jih zdravnik še daje. Ni dobro.

Lahko bi se zasvojil. Si delal vaje z rokami? –Sem.

Pa hrana? Ješ? Ne!

Preveč koščen si. Moraš imeti meso na kosteh.

Vstani.

Dobro.

Prav, odšla bom.

Skoraj bi pozabila. Julie sem srečala.

Pozdravlja te. Sodelovala je na rochestrskem maratonu.

Julie. Kako se ima? Še živi v Ithaci?

Ja. Otroka sta že velika, 6 in 8. –Hudo. –Zdaj pa res grem.

Prosim, ne izgubi tablet. In ne bodi neumen.

Umetnik si. Pojdi na razstavo in bodi ponosen nase.

Dobro, dovolj zafrkavanja. Veš, kaj moraš.

Tako je. Saj bo šlo, Mark. Eno nogo pred drugo. Daj, mišek.

Zmogel boš. Čez en mesec bova plesala.

Saj … Držim te, mišek. Ne bom dovolila, da se ti kaj zgodi.

Peklensko boli. –Vem. Sprejmi bolečino. Vzljubi jo.

Bolečino moraš vzljubiti.

Brezupno!

Ločitev

Spet! Spet! Spet!

Zlomljen

Končajmo!

Ničvreden

Moj si.

Mislim, da sem bil poročen.

Surov napad. Žrtev so pustili, da bi umrla.

Žrtev v kritičnem stanju.

Hogie, to je Elsa.

Kravja dekla je.

Našel si jo 2 km vzhodno od reke

Četa esesovcev se je hotela zvrstiti na njej,

ampak si jih postrelil.

Gospod …

Kako vam je ime? –Hogencamp.

Stotnik Mark Hogencamp. Vojno letalstvo ŽDA. Kličejo me Hogie.

Na uslugo, gospodična.

Za vami, gospodična.

Pa sva tukaj, v prelepem središču Marwena.

Mesto je vrt Belgije in moj košček raja.

Ima vse potrebno. Vodnjak, pekarno, cerkev, se razume,

tržnico, hotel, kavarno,

tole pa je moj lokal, svetovno znana Strgana nogavica.

Najprijaznejši bar v Evropi. In to je Julie. Kako gre?

Dober dan, Suzette. Kaj bo dobrega?

Kdo so? –Te prelepe lutkice so marwenske ženske.

Kdo je novinka? –Kravja dekla. Našel sem jo 2 km od reke.

Četa švabskih prascev se je hotela zvrstiti na njej, pa sem jih pobil.

Ima kravo?

Podlegla je v navzkrižnem ognju. Hlevska škoda.

Kaj nam bo? –Ja. Zna držati puško?

Ne, zna pa držati vime.

Kravja dekla je. Samo vimena zna stiskati.

Ve jo boste naučile, kako naj nacistični sodrgi iztisne dušo.

Mehkužna je. Verjetno se vse življenje namaka v mleku.

Preveč je koščena.

Nobenega mesa na kosteh. –Nehaj že. Vse ste koščene.

Nerad se sklicujem na čin, ampak ostala bo. Jasno?

Pridi, ljubica. Imam bluzo, ki ti bo prav.

Jaz pa hlače, ki ti bodo lepo pristajale.

Poslušaj, imamo nekaj pravil. Prvič, Hogieju se ne približaj preveč.

To te bo zanesljivo stalo glave. –Trenutek, prosim.

Stotnik? Hvala.

Ne. Nikar. Ne!

Ne!

V cerkvi, na zvoniku!

Vzdrži, pupa. Takoj bo vse dobro. –Močno krvavi.

Stotnik, hvala.

Ubogi deklič. Krogla je bila namenjena meni.

Tako je, ljubi moj.

Tebe bi morala zadeti. –Deja, svarim te. Nobenih kolobocij.

Kako to misliš, ljubi moj?

Tvoja odrešitev sem, tvoja zaščitnica. Rešila sem te.

Za ženske si neustavljivo privlačen, ampak jaz jih bom ustavila!

Stran, vešča! Dovolj je bilo tvojega vudujskega sranja za en dan.

Vudu?

Je, kar je. Škoda solza.

Jules, kaj je narobe? –Kaj pa vem.

Uboga dekla mi ne gre iz glave. Ni vedela, kaj jo je zadelo.

Kot sem rekel, krogla je bila namenjena meni. –Ne.

Govorim o tistem po strelu, ko jo je Deja Thoris odnesla.

Puf, pa je ni bilo več. Kot je odnesla Wendy.

Ja. Kot Wendy. –Vse poznamo to zgodbo.

Tole med tabo in belgijsko coprnico se vleče že skoraj 3000 let.

Dekla srnjih oči se ti je malo preveč približala.

Ja. Precej preveč.

Kaj pa me? Kdaj bo nas odpufnila kdove kam?

Nikar, nikar. Mogoče nas sliši.

Posluh, lutkice.

Zapomnite si, da smo mi zdaj tukaj.

Še smo živi in samo to je pomembno.

Nazdravimo življenju, ljubezni, Marwenu.

In tukajšnjim lepoticam.

Tukaj si.

Coprnica pretkana.

Punce, čas je, da odidemo v krpe.

Na polico.

Poklicali ste Marka Hogencampa. Trenutno se ne more oglasiti.

Če pustite ime in številko, vas bo poklical nazaj.

Samo eno na dan!

Mark, Demaryius Johnson.

Brez zamere, da tako pozno kličem. Verjetno poslušate, zato bom kratek.

Ne vem, ali se spomnite. Izrek razsodbe bo v petek, 13.

Kot sva se že večkrat pogovarjala, morate nujno priti na sodišče.

Hočemo, da sodnica izreče najvišjo kazen, zato morate priti.

Da boste napadalcem pogledali v oči. Se soočili z njimi.

Storjeno morajo plačati. Hočem, da jim sodnica naprti, kar jim lahko.

Na tla! Švabov kar mrgoli!

Prazna pištola! Potrebujem strelivo. Strelivo!

Strelivo! Strelivo potrebujemo!

Hudiča, prinesite mi strelivo! –Zdravo.

Je vse v redu?

Slišala sem krike.

Ste v redu?

Ja. Nič ni.

Zdelo se mi je, da vpijete za več maziva.

Ne. Ne maziva.

Ne maziva. –Prav. Oprostite, da sem vas zmotila.

Ljubim te. Odidi z mano.

Na veke vekov te bom ljubila.

Samo jaz ti lahko pomagam.

Samo jaz ti lahko odvzamem bolečino.

Pokonci! Ven iz gajbice, zgrabite nogavice.

Četrtek je, delo nas čaka.

Dvignite se iz ležečega položaja. Me slišite? –Ja, gospod!

Oči na peclje. Prasci so lahko povsod. Carlala, glej cesto.

Jules, streljaj na vse, kar se premika. –Razumem.

Živjo, Larry. –Živjo, Mark. Carlala te išče.