Little Italy

VŠEČKAJTE NAŠO FACEBOOK STRAN: Crazy Srbin Production

Če bi odraščali v najboljšem kraju na svetu

Bi to bila naša Mala Italija. Imela sva popolno otroštvo.

Nekateri bi rekli, da midva nisva bila popolna.

Recimo On? –Ja, nedvomno On.

Pripravljena, pozor, zdaj.

Res sva bila poredna smrkavca.

Ubogi g. Ganucci.

Beživa, ujel naju bo! –Črvom vaju bom dal!

Za naju Mala Italija ni bilo le nekaj ulic.

Zdravo, g. Vertalli.

Zdravo, Mario. –Pomenila je ves najin svet.

Vse sva poznala. –In vsi so poznali naju.

Nikki, že takrat si bila na slabem glasu.

Prosim? –Kar naprej si tekmovala.

Vedno si me hotela poraziti.

Saj sem te porazila. –Ko sem ti pustil.

Resno?

Vidiš? Zmagala sem! –V čem? Pretresu možganov?

Si dobro? –Vesela sem, da te lahko premagam, stupido .

Ja, seveda. Stupida!

Pridi.

MALA ITALIJA

Bova spet tekmovala?

Za Italijane je pomembno troje. Tradicija. –Strast.

In ponos. –Tudi midva sva tako vzgojena.

Leo, bi plesal z mano? –Ne pade mi na pamet.

Po tednu odlične hrane in praznovanj bomo jutri prvič v zgodovini

razglasili najboljšo pico v Mali Italiji!

Tako je. –Dva slavna sodnika imamo.

Naju!

Torej pridite. –Pridite.

Pridružite se zabavi!

Tukaj je! Veselje in ponos Male Italije!

Pica Napoli!

Kjer sta najini družini pekli najboljše pice na svetu.

Tu sta vladala ljubezen in kaos. –Vendar slasten kaos.

Veliko s salamo, dva navadna kosa.

Najina očeta sta bila najboljša prijatelja. –Nekoč.

Vidite lepotca, ki pokuša omako? To je moj očka, Salvatore Angioli.

Mojster marinare.

Ta, ki vrti testo, pa je moj oče Vincenzo Campoli,

Boter testa. –Resno? Boter?

Kak stereotip! –Ne, poetično je.

Vince, kako je tvoja skorja tako tanka in hrustljava?

Mikey, to je družinska skrivnost.

In skrivnost je dve žlički kajtebrige.

Kajtebrige? Kaj je to?

Kaj te briga, Mikey!

Mikey, kaj pa posebna omaka moje mame?

Mama Angioli, kakšna je vaša skrivnost?

Pri vsakem kuhanju omake zmolim tri Zdrave Marije.

Vidite? Ta omaka je od samega Boga!

Jejte, jejte!

In moj poljub.

Nehaj! Lačni gostje čakajo!

Pice moraš peči! –Ljubezen je pomembnejša, naj počakajo.

Ni tako? –Ne pred otroki.

Kako pa so se rodili? –Jaz vem, oni pa ne.

Moja starša sta vsak dan plesala na Al di La.

Tako kot ta dva.

Sta se igrala v svinjaku?

Zmagala sem. –Pustil sem ji. –Nisi! –Sem.

Umijta se!

Moja hči je vrhunska vratarka! –Oče pa se kar naprej hvali.

Utihni! –Ti utihni!

Leo, poglej, kako dela dedek testo.

Leo, g. Ganucci me je poklical. –Nikki je kriva.

Zakaj je to rekel? –Leo, umij si roke.

Prav, dedek.

Vedno varčuješ s sirom. Nikar!

Poskusi.

Nežno, nežno.

S testom moraš ravnati, kot da je lepa ženska.

Moj dedek, nono, je bil hudo šarmanten.

Nekoč mi boš hvaležen. –Škoda, da nisi podedoval tega.

Nicoletta, vsak paradižnik moraš stisniti z veliko ljubezni.

Kot da je … Ne! Pregrobo!

Pregrobo. Ne moreš siliti ljubezni.

Ne stiskaj ljubezni iz moškega srca.

Če ti je ne da prostovoljno, potem je sploh nočeš.

Babica ve.

Kaj pomeni al di la?

Nad vsem si ti.

Kako sem bila zatreskana vate! Kje sem imela pamet?

Kaj naj rečem, ne moreš se mi upreti.

Zmagala sem! –Jaz sem!

Hvala! –Povabim te na pivo k Luigiju. –Ne, Sal, jutri je tekmovanje.

Zakaj te skrbi? Moja omaka, tvoja skorja,

nepremagljivi smo!

Najina soproga! Kot stara zakonca.

In kdo nosi hlače? –Midve! –Slišal sem te.

V cerkev grem prižgat svečko za fanta.

Hvala, mama. –Svečo za zmago.

Gospa, se vam smem pridružiti?

Seveda. –Hvala.

Življenje je bilo popolno. –Družini sta bili nerazdružljivi.

Kako je lahko tako močna vez počila? –Nimam pojma!

Toda tako je bilo takrat.

Zdaj pa je takole …

Jaz sem odšla. –Natančneje pobegnila. –Od tebe.

Čakaj, no. –Pozneje pridemo do tega.

Odšla sem se naučit kuhati.

Za restavracije s štirimi Michelinovimi zvezdicami. Od slavne Corrine.

Predstavljajte si Gordona Ramsayja, le da je lepša.

Od vaših nožev so ostrejši le še vaši čuti.

Karkoli, manj od popolnosti je … –Neuspeh!

In strašljivejša.

Mlahavo! Kot pri mojem zadnjem soprogu.

Je olje okras?

Toliko ga je, da se lahko namaže cela telovadnica!

Kaj si? –Butljev sendvič. –Ne slišim te.

Butljev sendvič!

Pomilovanja vredno!

Nicole, Gareth.

Vzemita svoje stvari in pridita v mojo pisarno.

Za druge je ura končana. Zjutraj se mora vse svetiti.

Ja, mojstrica.

Hitra bom in takoj se bom lotila zadeve.

Mislim, da sta tukaj zaključila. –Boljša sem lahko. –Prosim!

Ne cmerita se, revi.

V Mayfairu odpiram novo restavracijo. Nekaj za milenijce.

V trendu, hitro in hudo drago.

Popoln dodatek k vaši znamki. –Hitro in ležerno! Genialno!

Dovolj prilizovanja!

Vem, da bi oba ubijala za delo tam, zato bom najela …

Enega od vaju.

Dva tedna imata, da sestavita čisto nov jedilnik.

Če me osupneta, bosta s svojim jedilnikom glavna tema Mayfaira.

Ne stojta tako osupnjeno! –Ne bom vas razočaral. –Hvala.

Nicole, če hočeš službo, moraš študentski vizum

zamenjati za delovnega. Takoj.

Razumem. –To pomeni, da moraš nazaj v Kanado.

Moram domov? –Vem, sočustvujem s tabo, ampak samo za teden ali dva.

Ne pozabi vzeti svojih podloženih škornjev ali karkoli že.

Zadnji kraj, kamor sem se želela vrniti, je bila …

Mala Italija.

Najina Mala Italija.

Živjo, Carlo.

Dobro, si pripravljen?

V mrežo! Tako!

Družba, iti moram. Naslednji teden se vidimo.

Kjer se nič ne spremeni. –Hej, Bruno!

Kako si? Letos izgleda odlično.

Pa je vseeno vse drugače.

Veste, najina očeta sta se sprla. –Sprla? Prej sta v vojni.

Ja, v vojni pic. –Moj oče je odprl drugo restavracijo.

Tik ob naši. In od takrat najini družini ne govorita.

Dejansko se še vedno zmerjata z občasnimi kretnjami.

Živjo! Veste, da dostavljamo!

Ne dvomim.

Disgrazia!

Že spet?

Hej! Resno?

Vse se je začelo z zmago na tekmovanju za najboljšo pico.

Nikoli nista povedala, zakaj sta se sprla.

Moj oče bo to odnesel v grob. –Tudi moj.

Rad te imam.

Leo! –Kako to, da zna moj sin samo zamujati?

Gdč. Rossini je prosila. naj ji pomagam prestaviti pohištvo.

Posteljo ali kavč? Ali mogoče kuhinjsko mizo?

Jogi! To niso naše smeti!

Vzemi te smeti in jih vrzi v smetnjak …

Tistega, ki ga ne bomo omenjali. –Prav, šef!

Tisti hoče margarito brez omake.

Brez omake? Zakaj?

Kaj je narobe z mojo omako? –Nič, ampak tako želi.

Hej, ti! Očalar! Ti slepec, raje pojdi v sosednji lokal

in naroči golo pico. Pa boš videl, kaj boš dobil.

Njegova omaka je zanič, ti perverznež!

Bi rad golo pico? Poberi se!

Poberi se! –Kaj se greš?

Bankrotirali bomo! Na goste se dereš?

Oče, živeti moraš časom primerno.

Današnji gostje si želijo raznolikosti,

zdravih nadevov ali tanke pravokotne kose.

Vse mogoče bi lahko spremenili. –Slišiš tole?

Tvoj vnuk bi delal kvadratne pice za hipije.

So se vrnili? Všeč so mi.

Njihove punce so zažigale nedrčke.

Ne hipije, ampak hipsterje. Milenijce.

In ne bi bilo slabo, da bi bili na spletu, imeli aplikacijo.

Spet moramo spodbuditi posel kot v dobrih starih časih,

ko sta s Salom … –Hej!

Moja vagina! Njegovo ime je izgovoril.

Angina se reče. In srce imaš na tej strani.

Nihče mi ne bo govoril, kje imam srce. –Bom še dolgo čakal na pico?

Ne, vaša pica ne bo dolga, ampak okrogla, z omako in sirom.

Dobrodošli pri Vinceu!

Pridite na pico! Postrežejo vam jo z žaljivko.

Sprehodit se grem. –S tabo grem. –Jaz pa grem k Salu.

Leo, dlje moraš ostati. Očistiti je treba restavracijo.

Ne morem! Izmeno imam pri Luigiju.

Raje delaj tu kot za Luigijevim šankom.

Ni Napolijec.

Oče, ne moreš mi dovolj plačati, tako pa nimam najemnine. Super za vse.

Srček, kadar želiš, se lahko vrneš domov,

samo pazi, da cipice ne plezajo skozi okno.

Veš, zakaj? Ker te je Bog naredil prelepega.

Rad te imam. Očka, se vidiva.