All of Us Are Dead (지금 우리 학교는)

ZOMBI APOKALIPSA V KOREJI

Živjo, vsi!

Sem Orangibberish in po govoricah vedno odkrijem resnico.

Danes bom raziskal govorice o zombi apokalipsi v Koreji.

Sem na poti, da se prepričam, če je v Hyosanu res nastala

zombi apokalipsa, kot to poročajo na družbenih omrežjih.

Veste o čem govorim.

KONČNO SE PREMIKA.

To je zares noro.

Poglejte si to.

Vidite to?

Avto zraven avta v gneči, ki hoče čim prej iz Hyosana.

Koliko avtov.

Brez panike.

Pustil bom avto tukaj in šel naprej peš.

Odpravil sem se na hrib, da se izognem gneči.

Vidite tole tam dol?

Tisto v daljavi je Hyosan.

V redu. Sedaj pa

vam bom predstavil stvari,

ki jih morate obvezno imeti v takšni situaciji.

Prvo. Čelada.

Hokejska maska. Zaščitniki za kolena in komolce.

Ščitniki za golena.

Nujni prigrizki.

Prva pomoč. In voda.

In najpomembnejše, orožje.

Če me kaj napade, da se zaščitim.

Takole.

Naročite se in všečkajte.

MOJA MAMA MI JE NAROČILA, DA OSTANEM DOMA ZAKLENJEN.

Samo trenutek.

BEŽI! HITREJE, TECI!

Sranje!

Tako sem presran! Tej cepci so tako hitri!

TO JE PO SCENARIJU, KAJ NE?

KMALU BI MORALI POBEGNITI. TA POSNETEK VAM BO

VIDETI, DA JE IGRANJE ZABAVNO.

So izginili?

VZEMI SEKIRO!

Jebemti. Kako so agresivni.

POKAŽI CESTO, VRNI SE NAZAJ

DVOMIM, DA BOM DANES LAHKO SPAL. ADIJO.

Ste jih videli? Ja, vam govorim.

TO JE GROZNO. SO TI RES PRAVI ZOMBIJI?

MORAL BI IMETI PRI SEBI PIŠTOLO!

Si v redu?

Tvoja roka.

Nisi v redu.

Gyeong-su?

Gyeong-su. Si to res ti?

Jaz sem. Cheong-sanova mama.

Gyeong-su. Kje je Cheong-san?

Oprosti, ker ti to govorim,

ampak moraš biti močan.

Nehaj s tem.

To me nič ne tolaži.

Seveda, te lahko.

Žal pač ne.

Nisem vedela...

I-sak je bila tako dobra prijateljica.

In sedaj, ko je ni več,

se počutim, kot da se mi je svet obrnil na glavo.

Gyeong-su

mora biti nekje tam.

Ja.

Joj! Gyeong-su!

Gyeong-su. Sem Cheong-sanova mama.

Gyeong-su.

Cheong-san...

Upam, da je situacija zunaj v redu.

Tvoj oče je gasilec in verjamem, da je v redu.

Moja starša morata biti v restavraciji.

Jaz sem najpomembnejša misel moje mame.

Sedaj bi lahko pripravljala ocvrte piščance zombijem.

Res bi si ga zaželela.

Rekla si, da je preslan. -Toda še vedno je okusen.

Šla bova znova

na večerjo, ko se rešimo iz tu.

Ničesar nisem slišal.

Še zdaj ne slišim ničesar.

Česa pa? -Ko je Na-yeon šla ven

in je šla profesorica Park za njo.

Profesorica Park! Profesorica Park!

Po tem nisem slišal.

Misliš na kričanje?

Ja.

Mogoče pa nista umrli.

Ne bi bili tiho, če bi ju zombiji grizli.

Zagotovo sta živi.

Zakaj nihče ne odgovori?

Brez odgovora. Kot da bi se pogovarjal sam z sabo.

Mislim, da imaš prav. -Kar pozabi.

Tudi jaz nisem slišala ničesar.

Niti jaz.

Bilo bi me strah, ker nisem vedela, kako bi se počutila, če bi kričali,

ampak nisem slišala ničesar.

Če dobro pomislim, tudi jaz nisem slišal ničesar.

Potem imam prav. Živi sta, a ne?

Si sploh še zasluži biti?

Kaj hočeš reči?

Morilka je.

Ubila je Gyeong-suja in nato še lagala, da tega ni storila.

Si ona sploh še zasluži biti živa?

Kaj pa profesorica Park?

Bi morala tudi ona biti mrtva?

Je to naša krivda?

Kakorkoli, mi smo odgovorni za vse to.

Zakaj?

Kaj smo mi naredili narobe?

Na-yeon je ubila človeka, se delala žrtev

in nato sama odšla

zato, ker nihče ni bil na njeni strani.

Če ni nihče na tvoji strani moraš zato ubijati?

Profesorica Park se je obnašala, kot da se mi motimo.

Nismo mi rekli Na-yeon, da naj gre ven.

Tudi profesorici Park nismo rekli, da naj gre ven.

Zakaj bi se morali mi počutiti krive?

Čisto nič nismo mi krivi.

Hej.

Ne vem če je dobro, da vas to vprašam...

Potem ne vprašaj.

Ali še koga tišči na stranišče?

Sem jaz edini?

Tudi mene.

Tudi jaz moram iti.

Ampak ne moremo.

Vidiš?

Rekla sem ti, da ne bo nihče prišel.

Nobenega ne briga za to šolo.

Če bi jih, bi naju že zdavnaj rešili.

In tako bi se znebila tudi tistih nasilnežev.

Želela bi si, da bi cela šola zgorela.

Da nič ne bi ostalo.

Rešili naju bodo.

Morajo naju.

Drugače

pa res ne vem.

Želela bi si, da bi izbruhnil požar

in vse pobil.

Tako je.

Želiš tudi ti umreti?

Ne.

Vem, da tudi ti želiš živeti.

Verjamem vate, da si prizadevaš

za preživetje.

Zakaj mene krivite? Su-hyeok je vprašal.

Da moram na stranišče ni nič takega.

Drži, ampak...

Kaj? Te tišči?

Ja, moram.

Toda mene ne tišči kakati.

Saj me ne... Kakati? Ne.

Kaj pa tebe tišči?

Zakaj mene sprašuješ?

Pa tebe?

Kaj sploh hočeš? Nihče od nas ne more ven.

Imam zamisel.

Kot prvo...

Fantje in punce se bomo menjavali.

Kje?

Tukaj.

Zmešan si.

Nehaj že.

Zakaj?

Punce lahko počakajo v govorni sobi, medtem, ko fantje lulamo skozi okno.

Kaj pa...kakanje?

Kakanje? Torej...

Tukaj si lahko slečeš hlače in se nagneš čez okno in kakaš.

Takole.

Odzunaj.

Kot, da stojiš na robu pečine.

Takole. Kaj pravite?

Nehaj biti smešen.

Ampak nekdo te mora držati, da ne padeš.

Kako se pa boš obrisal?

Nekdo drug te bo mogel. -Resno?

Norec.

Zadržimo se.

Če pridejo reševalci...

Minilo bo še dolgo, preden pridejo.

Situacija izven šole je zagotovo enaka.

Ne glede na to, koliko časa bomo morali še preživeti tukaj,

ampak moj oče mi je vedno govoril,

da če si izoliran, lahko za stranišče uporabiš

sobo, v kateri spiš.

Kje bomo naredili stranišče in kako?

Tam.

Ja, šef.

Poslali na bodo helikopter.

Jutri ob 11:00 uri moramo biti na strehi.

Hočete reči, da moramo na streho

kljub velikemu številu okuženih?

Pa še, jutri ob 11:00?

Zakaj ne nocoj ob 23:00?

Ja, jutri. Noč bomo morali preživeti tukaj.

Kako lahko ona prespi tukaj?

Noč bomo morali preživeti tukaj, zato vam bom sedaj

naredil stranišče.

U-sin. -Ja, šef.