All of Us Are Dead (지금 우리 학교는)

Tisti, ki so žrtve ustrahovanja, imajo tudi težave.

Navsezadnje imajo otroci razlog za ustrahovanje.

Glejte.

Vse je v redu.

Roke stran. -Ne premikaj se.

Se ne počutiš nič krivo?

Si zares nedolžna?

Navsezadnje imajo otroci razlog za ustrahovanje.

ZAGOTAVLJANJE IZOBRAŽEVANJA, KI GREJE IN KREPI ŽIVLJENJA

Želela bi si, da bi cela šola zgorela.

Da nič ne bi ostalo.

Da bi vse do tal pogorelo.

Hej, Dae-su!

Kaj pa drugi? Si res samo ti?

Samo jaz sem.

Kaj pa na stopnišču? In v učilnicah?

Nobenega ni spodaj. Samo jaz sem.

Močneje držite!

Si prepričan, da ni še kdo?

Samo zombiji so spodaj.

Nihče ni živ.

Močneje, druščina!

Daj mi tvoje oko!

Kaj za vraga?

Zakaj nisi mrtev?

VRATA SE AVTOMATSKO ODPREJO V PRIMERU POŽARA

Druščina!

Vrata so odklenjena.

Gremo! -Ena, dva, tri!

Glejte! Helikopter! -Tukaj smo!

Na pomoč! -Hej!

Tukaj smo!

Tukaj spodaj smo!

Na pomoč!

Vrnite se!

Na pomoč! -Vrnite se!

Kam greste?

Na pomoč!

Hej!

Tukaj smo!

Tukaj smo!

Mama...

Mama...

K vragu!

Odhaja.

Kdo je bil to?

Kdo odhaja? -Gwi-nam.

Voham ga.

Slišim njegovo dihanje.

SREDNJA ŠOLA HYOSAN

Kaj se je zgodilo? Nisi rekel, da je Gwi-nam padel iz četrtega nadstropja?

Je, saj sem ga jaz vrgel.

Kako je potem mogoče, da je preživel?

Mogoče pa ni umrl. Mogoče pa se je nazaj prebuil.

On ni ne človek in niti zombi.

Se spomniš tiste punce, ki sva jo videla v zbornici?

Ubila te bom!

Daj mi to, cepec! Ali pa te ubijem!

Ja, bila je zelo čudna. -Gwi-nam je podoben, a ne?

Rekel bi, da ja.

Mogoče pa je Nam-ra enaka.

Glejte, našel sem "O."

Kaj bomo sedaj?

V redu bo.

Ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo.

Ničesar ne moremo vedeti.

Ne vemo niti, če bo sploh preživela.

Pridi, gremo sestaviti SOS.

Bare-su.

Če bi bila On-jo takšna, bi jo tudi zapustil?

Prišli so in odšli, kajne? To je bil helikopter.

Ja.

Mogoče pa so začeli z reševanjem. Pojdimo na streho.

Kaj pa če so končali reševati?

Mogoče je to šele začetek.

Saj ne vemo, če se bodo sploh vrnili nazaj.

Dvomim, da nam bo uspelo priti na streho.

Kaj pa če se ne vrnejo? Kaj bomo pa potem?

Nič. -Ja, že prav.

Nikakor ne moremo na streho.

Kako bomo njega pripeljali tja gor?

Res je.

Pustite me in pojdite brez mene. -Ti to resno?

Ja, kar sami pojdite naprej.

Misliš resno? Veš kakšna sem?

Pustili te bomo.

V redu?

V redu?

Ne delaj se hudega.

Zunaj je preveč tistih mesojedih norcev.

Saj ne bom umrl zaradi njih, kajne?

Kako naj bi vedela, če boš umrl?

Navsezadnje bi morali postaviti kakšen znak ali kaj podobnega.

Če ne, kako bodo potem vedeli kje smo in nas rešili?

Ali nima ta stavba strehe? Bi lahko šli gor?

Iz strehe nas bodo brez težav videli.

Zunanj je lestev, po kateri lahko pridemo gor...

Praviš, da je lestev? Kje?

. Za stavbo. -Za stavbo?

Ja, tako je.

Pridi sem, ti mulo! -Počakaj, počakaj. Zakaj?

Zadaj je?

Oprosti! -Vrni se že.

Vrni se.

Zmigaj se.

Vrgla te bom ven za pet sekund. -Na pomoč!

Ta je prevelik.

Kaj pa tale?

Prelomi ga na pol. -Tukaj je še večji.

Kaj pa tale?

Ne, ni v redu. Odloži ga.

Pa ta?

Najti nekaj velikega in barvitega. -Kaj pa tale?

Joon-yeong, pojdi gor in poglej.

Počasi, previdno.

Kako zgleda?

Kot prvo... -Ja?

"O," je preveč ozek.

Rekel je, da je "O" preveč ozek. -Dae-su, daj mi tistega.

Ta mora biti večja.

Nam-ra, lahko primeš tole?

Druščina, kar tako naprej.

To gre tam.

To pa tam.

"S" je pa prekratek. -Potrebujemo še več kosov.

Je tako v redu? -Bolje ga zapolni.

V redu, opravljeno.

Tisto pa je preblizu.

Še bližje s tem.

Tako, ja.

Pridite pogledat. Dobro nam je uspelo.

Poglejte.

Res je. Tega nihče ne more spregledati.

Drži? -Dobro delo smo naredili.

Vse štima.

Obstaja upanje.

Najokrutnejša oblika mučenja, ki ti prepreči, da bi obupal nad življenjem.

DEKLIŠKA SREDNJA ŠOLA WOOGYEONG

VADBENI CENTER HYOSAN

Ne morem razmišljati o ničemer drugemu, a niti ne morem dihati.

MYEONHAK-DONG

SREDNJA ŠOLA HYOSAN

Ko se telesna temperatura dvigne, se bele celice aktivirajo.

Toda te abosrdira virus in se spremenijo v drugačno vrsto virusa.

Previdno.

Zombiji...

Ugrizni se za jezik.

Dobro ti gre.

Ne, saj ni zlomljena.

Ko se pobereva od tod, bo veliko bolje.

Hvala, detektiv.

Ne rabiš me klicati tako. Kliči me po imenu, Jae-ik.

Velja.

Sedaj, ko sva tukaj gor ujeta in sva povsem sama,

se lahko pogovoriva?

Seveda. Vprašajte me, kar želite.

V redu.

Bedak! Idiot zmešan! -Zakaj zdaj to?

Si prišel sem samo zato, da bi posnel nek klinčev vlog?

Zmešan si.

Kaj? Všečki in naročniki? Ti to bolj pomeni kot pa preživetje?

Kakšen kreten si.

Oprostite, detektiv.

Ne kliči me tako. Rekel sem, da me po imenu.

Je že v redu, detektiv.

Če bi bil ti moj brat, te že ne bi rabilo skrbeti za zombije.

Ker bi te že zdavnaj pokončal.

Toda nekdo mora ugotoviti resnico in jo posredovati svetu.

Kaj? Kakšno resnico?

Hej. Si mogoče novinar?

Jaz...

Dajte no, novinarje že ne iščejo resnice.

Zato pa me imajo ljudje tako radi.

Ti in tvoj gobec.

Zgleda, da vas je vaš kolega zapustil in šel po svoje.

Naj ga pretepem za moj kanal?

Lahko ga tudi intervjujam.

Pozabi. -Ampak morali bi se maščevati izdajalcu.

Glej.

V moji dolgi karieri sem se že veliko naučil.

Nemogoče je premagati bedake,

ki se borijo za preživetje in prihajajo na nas v upanju, da bomo umrli.

Ampak za otroke me pa zelo skrbi.

Imam veliko število otrok, ki mi sledijo.

Lahko jih takoj blokiram.

Oysterubbish. - Orangibberish. Ne Oysterubbish.

Koga briga? Lahko utihneš, že?

In prinesi mi vse stvari, ki jih imaš tukaj.

O čem govoriš? -Zakaj le? Tukaj gor žge.

Hočeš ostati tukaj, dokler se ne zažgeš?

Le zakaj sem moral naleteti nate.

Ne premikajo se.

Ne. Zombiji sledijo zvoku.

Še enega mi daj.

Kaj počneš?

Ampak saj so že sledili zvoku.

Rekel sem, da mi daj še enega.

Daj mi že, pizda.

Nehaj raje. Še več jih bo prišlo.

Daj mi že, kreten.