The Dink

Nekateri ljudje so rojeni zmagovalci.

Tom Brady, LeBron James,

Joey Chestnut in tudi jaz.

Sem Dusty Boyd,

toda večina ljudi na svetu me pozna kot Kladivo.

Oče me je s tem vzdevkom klical od vedno.

Ja, tako se to dela, Kladivo.

Uril me je kot teniškega dirkalnega konja.

Kardio vaje, vaje za moč, na roke mi je lepil teniške loparje.

Moj oče ni bil tak kot drugi.

Ni me učil brati. Učil me je udarjati.

Greva, Kladivo!

Izboljšal sem vse mladinske rekorde.

KLADIVO MOČNO ZAMAHUJE

V zmagah, asih, dobljenih nizih brez izgubljene igre. Vsi so bili moji.

In svet je kmalu opazil.

Ne, Dave. Ne udarjam močno. Udarjam najmočnejše.

Še pred maturo

- sem živel svoje in atijeve sanje. - Dusty!

- Postal sem poklicni igralec. - Dusty, poglej sem!

In to, prijatelji, je moja izjemna resnična zgodba.

Imata kakšno vprašanje?

- Ja. Bomo že igrali, mater? - Ta učna ura je bedna.

Ne, bi kaj vprašala o zgodbi, ki sem jo pripovedoval?

- Jasen sem bil, ne? - Zelo. In jaz imam vprašanje, kralj.

To sem hotel. PJ, povej.

Zakaj me vsakič, ko jo slišim, še vedno spreleti srh?

- Mene tudi. - Resno, mislim,

- da si sijajen… - Zakaj potem

še delaš za očija in učiš devetletnike?

Smrkavca morata slišati zgodbo o Andyju Roddicku.

- Se ti zdi? - Joj, ne.

- Ne še ene zgodbe. - Iz Vero Beacha.

O bog!

Leto 2000. Igral sem proti Andyju Roddicku.

Rangiran je bil višje, ampak vsi so prišli gledat mene.

Kladivo, ljubim te!

ZABIJ GA! KLADIVO!

Nekajkrat sva igrala kot amaterja.

- Vsakič sem ga nabrisal. - Ne da se drugače povedati.

Gotovo se da.

Takrat sva se prvič srečala kot poklicna igralca.

- Mlel sem ga. - Ja.

To, Kladivo. To je moj sin.

Potem pa je baraba Andy začel igrati podlo.

Z odhodom na stranišče me je poskušal zmesti.

Stekel sem za njim.

Na mokrem mi je spodrsnilo.

- Zdrobil sem si zapestje. - Av!

Roddick!

In tako sem si uničil zelo obetavno kariero.

- Kaj? - Andy Lopov Roddick

je tla prelil z neko snovjo.

Zato so vsi njegovi poklicni dosežki…

Zmaga na odprtem prvenstvu ZDA in poroka z manekenko Brooklyn Decker…

- V resnici so Dustyjevi. - Zelo zanimiva misel.

- Nisem še pomislil… - Zakaj naj bi bili njegovi dosežki tvoji?

Ja, tudi jaz ne znam povezati.

Mogoče morata na tečaj povezovanja podatkov.

Dobro si pičil.

Ne bom se več pogovarjal z vama. Dolgočasna sta. Nič se ne bosta naučila.

Bi rada odbijala žogice?

- Ja. Končno. O bog. Prosim. - Ja. Prosim.

Samo sekundo.

Nekaj moram opraviti.

- Ej! - Oprostite.

- Mi pomagate? - Tu je vaš piklbol.

V smeteh!

Gospa, to je teniški klub.

- Kreten! - Slišal sem te.

Dobro. To sem hotela. Zato sem bila tako glasna.

Dobro, piklbolerca. Dajva. PJ. Dvoboj imam.

Radi igrate. Piklbol, ne?

- Vidite ta četrtak? - Ja.

Kamorkoli na igrišče ga postavite. Zadeti ga moram v prvo.

Če ga bom, ne boste več smeli sem.

Če pa zgrešim, vam eno leto ne bo treba plačati članarine.

Ne bom smela sem? Vseeno mi je, ker nisem članica.

- Samo učim se. - Prav. Izboljšal bom ponudbo.

Če bom zgrešil, bom dodal še tole.

Dusty, ne. Ne Buickov lesabre l. 1999.

Ja. dodal bom še lesabre s samo 300.000 kilometri.

Razklana sem.

Nočem več govoriti z vami, me pa zanima, ali boste zadeli.

- Kaj naj naredim? Dobro. - Igrajva.

- Kamorkoli? - Kamorkoli hočete.

Semkaj.

Zvito. V kot.

To!

Ven! Spokajte.

Zaboga.

- Piklbolerca, poberi se. - Preden odideš…

Nasmehni se, nimaš vstopa.

Daj si duška. Mater.

Ja!

Dusty, lahko prebereš, kaj piše na moji ploščici?

Seveda lahko, ati. Piše: "Chuck Boyd. predsednik teniške sekcije."

- Matervola. Zveni precej pomembno, ne? - Ja.

Ne bi hotel, da se njegov sin nemarno oblači, zamuja

- in ljudem prepoveduje v klub. - Ne.

Tak nisi samo ti.

Ves klub je na napačni poti. Preusmeril ga bom.

Nocoj prirejam večerjo za vse veljake in zate.

- Veljaki in jaz pridemo. - O ja. In ne boš me sramotil.

Pravočasen boš, brez traku za lase

in pripeljal boš še nekoga v dokaz, da nisem vzgojil brezupne zgube.

- Razumem. Stari, imaš zvečer čas? - Naj… Razmisliti moram.

Ne njega! Tisto, s katero se dobivaš. Tisto čedno.

Z Mariso sva se žal… Razšla sva se.

Opraviči se ji in jo dobi nazaj.

- Zapleteno je. - Pojdi.

Ves čas govoriva samo o meni. Kako si ti?

Šel bom in naredil tisto, kar hočeš.

Daj. Zmoreš.

Glej no. Poglej, kdo je prišel klečeplazit, kot sem pričakovala.

- Ne. Ne morem. - Počakaj!

- Ne, ne zmorem, Marisa. - Pa zmoreš.

- Res ne zmorem. - Vrni se.

Kaj bi rad?

- Uslugo. - Prav.

Na večerji pri očetu se pretvarjaj, da sva spet skupaj.

O bog! Fantje obožujete svoje igrice, kaj?

Bila sem najslabša na svetu. Nisi me več hotel videti.

Celo "nezvestobo" si mi očital.

- Ja, ker si me varala. - Dusty?

- Kaj? - Enkrat je bilo.

- Osemkrat. - Že, ampak z istim.

- Z devetimi si bila! - O bog. Si vse zapomniš?

Marisa, mi boš naredila to uslugo?

- Prosim. - Prav.

Hvala.

Drži.

Ste brali kaj od Malcolma Gladwella?

Tisto, da so bili Beatli dobri, ker so vadili.

Vrglo me je na rit. Ne, ves čas razmišljam o tem.

- Res? - Ja. Resno.

- Ati, poglej, koga sem pripeljal. - Marisa.

Upam, da ne zamujava, Chuck. Vnuka sva ti poskušala narediti.

Porednež, pravzaprav za spremembo ne zamujaš.

Porednež sem.

- Uživam v seksu… - Ja.

…s svojo punco.

Zelo dobro.

Zelo dobro.

- Prosim, usedite se. - Usedite se.

- Hvala za povabilo. - Ja.

Tenis.

Eleganca. Estetska popolnost.

Toda tenis ni le šport. Je živa, dihajoča žival.

Potrebuje našo zaščito.

Med našim nekoč velikim narodom razsaja epidemija.

In imenuje se…

Piklbol.

- Novi koronavirus športa. - Ja.

Klovnom smo dali najslabše igrišče v Mountain Crestu,

kot nekakšen kompromis o razkužilu za roke in maski.

Zdaj pa hočejo piklbolerji več igrišč.

Glasovanja ne morem več dolgo zadrževati.

Če izgubimo, se širjenje ne bo ustavilo.

Naš klub je ena zadnjih trdnjav.

Dolžni smo postati cepivo,

da nam nekoč sploh ne bo več treba govoriti o njih.

Tudi če bodo še vedno med nami.

- Konec. - No…

Ati, to je bilo super.

Chuck, prispodoba drži kot pribito.

Ampak če jih je toliko, kaj sploh lahko naredimo?

Gary, povedal ti bom. Lahko uprizorimo dvoboj.

- S pištolami? - Žal ne.

S teniškimi loparji.

V statutu kluba sem nekaj odkril.

Z dvobojem lahko zaobidemo glasovanje.

Vsaka stran izbere borca in zadevo uredimo na teniškem igrišču.

- To je pa fino pravilo. - Super.

Zaradi česa so se včasih bojevali?

- Zaradi predpisov in takih stvari. - Kakšnih?

Stvari pač. Kaj je dovoljeno in kaj ne, kdo lahko postane član kluba itd.

- Kdo se včasih ni mogel včlaniti? - Ne vem, Kris.

Klub je star. Nimam seznama pred sabo.

Pravilo je dobro. Zdaj nam pomaga. Prav? Dobro pravilo je.

- Odnehaj. - Kaj… Kdo ne bi…

Vem. A pri mojem očetu…

- Jejmo. - Nehaj. Jejmo.

V redu. Pogovorimo se o taktiki.

Piklbolerji bodo poslali Skipa.

- O bog. - Bil je

vražji tenisač, preden je prestopil na temno stran. Koga bomo izbrali mi?

Ta konec tedna je klubski turnir. Raziščimo.

Zmagovalec bo verjetno pravi za to.

Kaj, je to šala? Zelo smešno.

- Ja, seveda bom igral. - Ne boš igral ti.

Seveda bom jaz. Kdo drug pa?

Gary, lahko poveš mojemu očetu, da sem najboljši igralec v klubu?

Drobljenec moram iti preverit v kuhinjo.

- Drobljenec? - Z žganjem, zato…

Sin, ni osebno. Samo zaupati ti ne moremo. To ve celo Gene.

- Jaz? - Povej mu.

Kaj si rekel, Gary?

- Nič. - Gary potrebuje pomoč pri drobljencu.

- Zakaj sploh razpravljamo? - Prihajam, Gary.