The Luminous Life (A Vida Luminosa)

Ena, dve, tri...

Od vseh gotovih stvari v življenju

Je najbolj gotov dvom

Od vseh gotovih stvari v življenju

Je najbolj gotov dvom

Slišal sem za precej stvari

Najbolj gotovo in znano je

Slišal sem za precej stvari

Najbolj gotovo in znano je...

Za objavo našega albuma moramo imeti takšen zbor.

Narediti pravi šov.

Sijajen.

Kako ti je bilo všeč?

Kul je.

Budi od mrtvih. -Morda bi se lahko pridružil.

Ja, morda.

Pridi, greva na pivo. -Ne, domov grem.

Daj, Nicolau.

Ne da se mi. Poleg tega sem s kolesom.

Oprostite...

Imata morda rizlo?

Vzemi, kolikor hočeš. -Hudo.

Enega si bom zvil. Bi par dimov?

Lahko. -Jaz ne bom.

Pusti ga, depresiven je.

Depresiven ali ne, vedno se rad zakadim.

Tiago?

Jaz sem Tiago. -Miguel.

Nicolau. -To je Chloe.

Greva v Cosmos? -Lahko.

Gresta? -Kje je to?

V Vesolju.

Bar v Campolideju je.

Sliši se dobro.

Ne vem, s kolesom gre težko gor.

Daj no, enkrat na leto imaš rojstni dan.

Rojstni dan imaš? Daj, moraš priti.

Gremo?

Francozinja si? -Ja.

Tvoji prijatelji tudi?

Še ena stvar, ki sem se je naučil, ko sem živel v tujini.

Kaj?

Plačevanje rund. Tukaj nihče nikoli ne plača runde za vse.

Nimamo denarja.

Ne, prekleto škrti smo!

Koliko let si dopolnil?

24. -Dobro.

Potem sva isti letnik. Mislil sem, da si mlajši.

Jaz pa, da si ti starejši.

Kaj hočeš reči? Da imam slabo kožo?

Ne, ni to. Ampak ona je starejša, kajne?

Oprosti, pozabil sem njeno ime. -Chloe.

Ja, 29 je stara.

Daj!

To je skoraj 30, fant!

Ni to čudno? -Da je starejša? Ne.

29 jih ima, živi pa kot bi jih imela 19.

To je kul, ampak načrtovati kaj z njo...

Pozabi.

Zdaj sva skupaj in samo to je pomembno.

Če ne bi prišla v Lizbono, bil bil v nezavesti.

Ne govori mi nič...

Ne boš igral?

Hej...

Imaš ogenj?

Ne, oprosti, ne kadim.

Ne maraš biljarda?

Ne gre mi. Ti?

Malo prej sem igrala.

Zdaj sem raje tukaj.

Ne vem...

Po pravici, moje življenje sploh ni takšno, kot sem si predstavljala.

Dlje, kot sem v Lizboni,

dlje sem od razloga, zakaj sem prišla sem.

Zakaj si prišla? -Na študij igre.

Ampak ga nisem končala.

Ti ni bil všeč? -Seveda je bil.

Ampak nisem mogla vsega plačati.

Stanovanje, šolnino... S polovičnim delovnikom.

Starša nista mogla pomagati?

Sprva sta, kasneje pa je postalo vse težje.

Niti drugega letnika nisem končala.

Kaj delaš zdaj?

Cenilka za kredite sem.

Za crknit, kajne?

Ja...

Zelo žalostno.

Daj no, nikar tako.

Žalost je stvar navade. V majhnih količinah mi je všeč.

Kot imajo ljudje radi dež?

To sem jaz. Večkrat sem se že zmočila.

Boš priklenil kolo?

Živiš tukaj? -Ne.

Ampak vedno najdem odprta vrata.

Iti moram.

Resno?

Daj no...

Zaradi stopnic?

Mene rajca. -Ni to.

Jutri moram zgodaj vstati.

Šališ se, kajne?

Oprosti.

Kam greš? -Sete Rios.

Lahko te peljem, če hočeš.

Boš lahko?

Seveda, ni problema.

Postrani se usedi.

Si v redu? -Ja.

Kaj delaš?

Prepozno je za spanje!

Dobro, ni treba kričati.

Naslednjič potrkaj.

"Živijo, Nicolau. Vse najboljše.

Oprosti, ker se včeraj nisem javila. Na tihem okrevanju sem bila.

Zdaj je konec, sonce je vzšlo. Čudovito je bilo.

Upam..."

Prezrači sobo.

"Živijo, Nicolau. Vse najboljše.

Oprosti, ker se včeraj nisem javila. Na tihem okrevanju sem bila.

Zdaj je konec, sonce je vzšlo.

Čudovito je bilo.

Upam, da si preživel lep dan.

Vedno sem ti zavidala, ker imaš rojstni dan spomladi.

Pokrajina tukaj je krasna, polna barv.

To je to. Poljubček iz Alenteja, polnega cvetja."

BLEŠČEČE ŽIVLJENJE

Pogosto voziš kolo?

Ja, vsak dan. Zakaj?

Malo premajhno je zate. -Vem.

Dobil sem ga za 14. rojstni dan.

Morda je čas za novo.

Ne bi več vozil otroškega kolesa.

Ne morem. Sentimentalno vrednost ima.

Razumem... -Koliko stane menjava sprednje gume?

Recimo 40, 50 evrov.

Potem pa pozabi.

Lahko jo zamenjam v prostovoljni delavnici in nič ne plačaš.

Ampak počakati moraš, ker imam še druga popravila.

Lahko počakam. -Potem sva dogovorjena.

Pedro? -Ja?

Potrjuješ prihod na štetje prihodnji teden? -Ja.

Clara ne more priti. Poznaš koga, ki bi lahko?

Povprašal bom. Vedno se najde kdo.

Super. Obvesti me.

Brez skrbi.

To bom zamenjal...

Sta govorila o nekem poslu? -Ja, najboljšem na svetu.

Kakšnem?

Sara dela na projektu mobilnosti za mestni svet.

Včasih potrebuje ljudi, da na cesti štejejo kolesarje.

To je posel?

Odlično plačan. Edina težava je, ker traja le dva tedna.

Jaz lahko. Prav bi mi prišlo.

Ja? Super, javil ji bom.

Živijo, srček.

Včeraj sem ves dan mislil nate.

V bistvu je tako vsak dan.

Ampak včeraj sem na drugačen način.

Hvala za sporočilo.

Vedno rad slišim tvoj glas.

Ko bi bila vsaj tukaj.

Ku-ku! -Dobrodošla!

Tako sem te pogrešal!

Vse najboljše z zakasnitvijo. -Hvala.

Kako je bilo na zabavi?

Nič posebnega. Nekaj piv z Miguelom in ostalimi.

Na zahodu nič novega.

Kaj naj rečem?

Pogrešal sem te.

Vem.

Pojma nimaš, kakšni protesti so v Rimu.

Šla sem pet ur prej in vseeno zamudila let.

Fant!

Vrnila si se, ti je pomembno.

Kaj je s tvojim kolesom?

Neko punco sem peljal in sva padla.

In? -To je to.

Kdo je ta punca? Lahko izvem?

V baru sva se začela pogovarjati.

Brez poljubljanja? -Malo sva se poljubljala.

Res? Super! Končno!

Kako misliš? -Nisi se že od...

Kdo šteje? Ti komentarji so tako depresivni!

Pomiri se. Že mesece se nisva videla.

Kakšni komentarji?

Na primer: "Poglej tisto!" "Pozabi jo." "To je dobro zate." "Pojdi najprej..."

Kaj, če nočem iti naprej?

Pa ne. Tvoja zadeva.

Napaka je bila.

Nisem hotel biti z njo, ampak zaneslo me je.

Ves dan sem upal, da se bo Ines pojavila.

Zakaj bi to naredila?

Moj rojstni dan je bil.

Si mislil, da bo skočila iz torte kot Marilyn Monroe?

Nekaj takega.

Pred skoraj letom dni te je pustila. -Takrat je odšla.

Kasneje sva nehala.

Skupaj sva bila dve leti in devet mesecev.

Tega ne pozabiš kar tako.

Res dramatiziraš.