Josh Johnson: Symphony

ČE Z UMETNOSTJO OBLIKUJEMO PROSTOR IN Z GLASBO OBLIKUJEMO ČAS,

S KOMEDIJO OBLIKUJEMO RESNIČNOST

SIMFONIJA

Gospe in gospodje,

prosim za velik aplavz za Josha Johnsona!

V redu.

Najlepša hvala vsem.

Če nisi previden, še posebej kot moški,

lahko zadnjih 50 let svojega življenja poskušaš razumeti,

kaj se je dogajalo v prvih petnajstih letih.

Veste, kaj mislim? Nekatere ljudi

srednja šola zasleduje

še celo življenje.

Povem vam, res se trudim,

da bi bil čim boljši človek. Nisem popoln.

Prepričan sem, da se na svetu najde nekdo,

ki zame misli, da sem zanič. To je...

Tako je pri vseh.

Temu se nihče ne more izogniti.

Vsi imamo sovražnike.

Ampak res se trudim, da z ljudmi ravnam zelo lepo.

Veste...

Ne samo zato, ker se to spodobi,

temveč zato, da bi bila moja mama ponosna.

Tako me je vzgojila.

Iskreno, tako je svet lepši, kajne?

Toda ko se trudiš biti čim boljši človek,

sploh pri zmenkih, te hitro označijo za "prijaznega."

In biti prijazen je smrtna obsodba.

Mogoče ne deluje tako, a je precej slabo.

Če po zmenku slišiš:

"Kako je bilo na zmenku?" "Prijazen je."

No, iz tega ne bo nič.

Ni šans, ne.

Gre za to, da se prijaznost pričakuje.

Prijaznost ni nadstandard, je osnovni nivo.

To se...

Preprosto pričakuje.

Če nekoga po druženju opišete kot prijaznega,

in ne kot "dobrega" človeka,

ne "simpatičnega", kot "prijaznega."

Kot da bi šli na zmenek z nekom

in potem slišali: "Kakšen je bil?"

"Ima obraz."

Vsaj upaš, da ga ima.

To bi bilo idealno.

Ni ravno kompliment, če nekdo reče: "Oči so točno tam, kjer morajo biti."

Ko sem bil mlajši,

nisem bil ravno samozavesten.

Spomnim se punce,

ki mi je bila zelo všeč,

zbral sem pogum in poskusil.

Izkazalo se je, da je ne zanimam. Se zgodi.

Doživiš svojo prvo zavrnitev in lekcijo, ki pride s tem.

Kako se soočiš s to zavrnitvijo, izoblikuje tvoj značaj in to,

kakšen človek si v družbi drugih.

Minilo je nekaj časa...

In začela je hoditi s tipom, ki ni bil prijazen.

Sploh ni bil prijazen, bil je pravi kreten.

Ne hejtam kar tako, res je imel sovražnike.

Od malega pa vse do danes,

to ni nič novega.

To je že skoraj kot kliše, punce pač padajo na kretene.

To je zgodba, ki nam jo prodajajo.

Splet je poln tega.

To je praktično osnova vsake romantične komedije.

Ni mi šlo v glavo, ker je bila tako kul,

hodila pa je s takim kretenom.

Res nisem mogel razumeti.

Zakaj je toliko punc v srednji šoli

in potem žensk v odraslosti padalo na tipe, ki so bili...

Kreteni. Tega nisem razumel...

Do prejšnjega tedna.

Bil sem na poti. Zamujal sem, ker sem pozno vstal.

Nič nisem spakiral.

Stvari sem na hitro metal v kovček,

poklical sem Uber.

Sedem v Uber in tip vozi neverjetno,

dejansko brezhibno, povsem po predpisih,

vse točno tako, kot mora biti.

Tega ne počne nihče več.

Glasbo ima tako tiho, da lahko slišiš smernike,

celo roko moli skozi okno...

Tip je zelo dober voznik in prijazna oseba.

Ustavlja pri rumeni luči in vsem daje prednost.

Zelo je prijazen, toda meni se mudi.

Poskusil sem mu namigniti.

"Misliš, da nama bo uspelo?"

On odgovori: "Upam."

Pred mano je računal. In to naglas.

"Vozim 90 km/h,

ne smem divjati. To je nevarno.

Peljeva torej 90 km/h.

Praviš, da moraš biti tam v 36 minutah.

Glede na to, kako daleč je,

kaže, da boš zamudil kakšnih deset minut.

Res mi je hudo zate."

In potem...

Prispeva na letališče in res čisto za las

ujamem svoj let. Imel je zamudo.

Priznam, da me par dni pozneje ta šola ni izučila.

Spet sem se zbudil prepozno.

Hkrati sem pakiral in naročal Uber.

Tečem do Uberja.

Skočim noter in tam sedi ta tip.

Obrne se, me pogleda in vpraša:

"Ste pripravljeni"? "Ja."

Kako je pritisnil na gas...

Obsedel sem v avtu kot...

Tip ni vozil varno.

Ta je bil prava baraba.

Tip je bil divji. Kar vijugal je po cesti.

Izsiljeval je prednost. Vse se je slišalo.

Niti približno ni vozil varno.

Ne vem, če je sploh kdaj vklopil smernike.

Slišal si vso tisto hupanje zadaj.

Ni bil dober voznik. Vozil je kot kreten.

Kreten je bil do vseh, razen do mene.

Lagal bi, če bi rekel,

da včasih ne pomislim nanj.

Včasih v gneči na cesti

pač samo sanjariš.

V LA-ju sem že par dni in v tem času

sem zamenjal že en kup taksijev s prijaznimi vozniki.

Vsi zelo prijazni.

Kaj si mislim o njih? "V redu" so.

Preprosto me ne ganejo.

Razumete?

Malomarni ljudje so...

Neverjetno očarljivi, dokler niso malomarni do tebe.

Ko sem naslednjič sedel v avto,

je bil voznik nevaren in neprijazen.

Malo sva butnila avto,

tako je zavil,

da sem z glavo udaril v šipo.

Samo o tem sem razmišljal, da si želim nekoga prijaznega.

Nekoga, ki upošteva predpise.

Nekoga, ki ve, kaj počne.

Ja?

Se kdaj vprašate, če je bil prvi...

kiropraktik...

samo nesposoben morilec?

Poškodoval sem si hrbet, zato sem šel h kiropraktiku.

Nisem niti vedel, kaj ti ljudje počnejo.

Vedel sem le, da pač rihtajo hrbte in podobno.

Tako sem ležal tam, ne da bi vedel, kaj me čaka.

Nato pa je ta človek položil eno roko sem in eno sem.

Mislil sem si, da je čas za odhod.

Ne, ne vem, s čim sem te užalil,

ampak pogledal sem veliko filmov o Jasonu Bournu. Vem, kaj sledi.

Mene že ne boste dobili.

Svojega strica ne morem peljati nikamor.

Ker je čuden.

Ni čuden na način, kot so običajno čudni strici.

Počne stvari, ki jih ne počne nihče drug.

Če ga pelješ v restavracijo, kjer imajo res dobro hrano,

pač najboljšo hrano, kar jo je kadar koli poskusil.

Ne more je preprosto pohvaliti in uživati v njej.

Dobi to okusno hrano in naglas

žvižga in vzdihuje, kot za bejbo na cesti.

Peljal sem ga v res fino restavracijo. Govorim o visoki kulinariki, ja?

Rekel sem mu, naj se lepo obleče.

In tip se prikaže v trenirki.

"Rekel sem ti, da se zrihtaj, kaj se greš?"

"Saj imam verigo gor, kaj?"

Sedeva in naroči jastogovo juho.

In očitno je bil to najboljši jastog, kar so jih kdaj predelali v juho.

Tip srkne juho in namesto, da bi samo rekel, da je dobra,

izjavi...

"Okej."

"Uf, kako si gosta."

Strica sem peljal na žar.

Naročil si je teksaški toast.

Očitno je bil to najboljši teksaški toast, kar so jih kdaj popekli v Teksasu.

Ker človek ugrizne vanj in namesto preprostega "njam"...

zagrize in pribije...

"Tako ja."

"Pridi sem, ti debela ritka."

Je problem v meni? Me hoče osramotiti?

Ljudje se obračajo k nama,

da se prepričajo, če so prav slišali.

A ne more si pomagati.

To vem, ker sem naročil pico.

Bil sem pri njem, družila sva se in naročil sem pico.

Pica prispe.

Vstanem, grem do vrat, dam napitnino dostavljavcu.

Pico prinesem v dnevno sobo in si grem umit roke.

Stric začne brez mene, seveda? Odpre škatlo.

Vračam se po hodniku. Sploh ne ve, da ga slišim.

In potem čisto sam...

Vzame kos, ugrizne in reče...

"Nisem vedel."

"Vidim, da te bom moral kar prepogniti."

Res ga ne morem nikamor peljati.

Včasih se ti kot otroku kaj zgodi

in preprosto ne najdeš besed, ne znaš točno izluščiti, kaj čutiš.

Potrebuješ čas,

odrasteš, se ozreš nazaj in si misliš: "To je bilo pa čudno."

Ali pa se kaj zgodi, si že dovolj star, spoznaš prijatelje

in jim zaupaš svojo zgodbo,