The Croods: A New Age

Distribucija Karantanija cinemas

Fant? Fant! Moraš od tod.

Fant, v redu je. -Ne! -Sinko, katran se dviga.

Stran moraš. -Ne brez vaju!

Ne glej naju. Za hrbet poglej.

Vidiš svetlobo? Pojdi, kamor te pelje, prav?

Ne ustavljaj se, ne skrij se. Pojdi za svetlobo,

pa boš prišel do jutri.

Pojdi za svetlobo.

Potni dnevnik. Jaz sem Fant. Na nalogi sem že 14 lun.

Grem za svetlobo. Jutri še nisem našel.

Potni dnevnik. 29 lun je mimo, ampak jutri ni nikjer.

Sem pa našel tega malčka. Sam je kot jaz.

Dober izvidnik je. Razmišljam, da bi ga klical Daljnogled.

Potni dnevnik. Minilo je 54 lun. 73 lun. 110 lun.

200 lun.

Potni dnevnik. Minilo je...

Veliko lun. Cel kup lun. O jutri pa ni sledu.

Nekaj prihaja. Stisk, pod krinko.

Živ človek je!

Ups. Ja, jaz sem kriva. Živjo. Jaz sem Ip.

V svojo obrambo, vse življenje sem živela v jami

in nisem prav pogosto srečala drugega človeka, kaj šele fanta!

Kdo bi rekel. Edina najstnika na svetu, pa sva se našla.

Kot bi naju združila usoda. Moji družini je bil noro všeč.

Razen očetu.

Sčasoma se mu je priljubil.

Ogenj. -Ogenj.

Zdaj potujemo po svetu in iščemo idealen kraj za dom.

Kraj, ki mu Fant reče Jutri.

Jutri. -A ni Fant enkraten?

Ob njem se počutim, kot bi imela metuljčke v želodcu.

Ne samo tistih od kosila. Druge metuljčke.

Ne vem, kako se reče, videti pa je tako. In tako. In tako. In tako!

Ves čas rišem to obliko! Ne vem, zakaj. Zdi se mi prava.

Ip ima rada Fanta. Ip ima rada Fanta. Gnus. Ne, Dane?

Mama! Klump spet kuka v moj dnevnik! -Pusti jo pri miru!

Daj tablico sem, Ip. -Nisem še končala. Vrni jo!

Nehajta. -Zgrabi ga za mednožje, Ip. -Morilsko mačko bom obrnil nazaj!

Na poti je veliko ovir, toda nič takega, česar ne bi obvladali.

Razkačeni pasavruji nas lovijo.

Stisk, zategni.

Rekla sem, da ne zavij v kanjon! -Že prav. -Nikoli v kanjon!

NOVA DOBA

Spusti jo.

Sonči!

Pamet v glavo!

Tako se dela!

Bumči? -Bumči.

Oče vedno pravi, da trop ostane skupaj.

Trop ostane skupaj!

Ampak s Fantom se mi včasih zdi, kot da sva čisto sama.

Dajta, no!

Držim te.

Vzdrži, že grem! -Držim te.

Ip!

Grozno sem lačen.

Vseeno bi ga pojedel. -Dobro, trop.

Že 10 minut nas nič ne poskuša ubiti, utaborimo se.

Oma in Klump, najdita, kje bomo spali. -Tukaj. -Tu je dobro.

Sonči in Cmokec, stražita.

Z Ugo greva po hrano. Fant in Ip? Fant in Ip?

Ej, vidva! Zadolžena sta za ogenj.

Malenkost, očka. -Brez skrbi, očka. -Nisem tvoj očka!

Hej. -Kaj, hej?

Hej, ti. -Hej, ti, tudi tebi.

Prvi sem rekel. -In jaz ti rečem nazaj.

Poglejte ju! Fant je imel včasih poplavo idej.

Nam ni on pokazal, kako se zakuri?

Zdaj pa ni za nobeno rabo. Sama ne bi preživela.

Lačen. -Vem, Klump. Dobil boš svojo porcijo vejic in grenkih koreninic,

ko bosta dva člana tropa, pustimo imena, končno zakurila!

Nehaj, model. Brez panike.

Ne, ti nehaj, model! Ti bom že pokazal...

Počasi. Mirno, korenjak.

Hočeš nočeš, prej ali slej bosta Ip in Fant hotela ustvariti svoj trop.

Kot sva ga midva. Tako pač je. -Kar pozabi.

Trop je močnejši skupaj.

To! Zakurila si!

Ip nas ne bo zapustila. Ne! Misliš, da bi... Nehaj.

Ne. Ne. Trop ostane skupaj. Trop ostane skupaj.

Ip? Si budna? -Sem. -K tebi bom zlezel.

Ej, Oma.

Živjo. -Živjo.

Naju sliši? -Ne. Ko spi, spi kot polh.

Ne, ne. To je bil hej, ki pomeni vprašanje.

Veš, razmišljal sem. -Ta roka ni moja.

No, ne morem spati. Razmišljal sem o jutri.

O najinem jutri. -Najinem? Kako to misliš?

Reči hočem, da je najin jutri

mogoče drugačen kot za druge.

Mogoče je najin jutri nekje, kjer bova na svojem.

Recimo dom, kjer bova sama. -Sama?

Pogrešala bi domače.

Ampak sliši se super! Bila bi sama? V svojem domu?

Imava lahko rože? -Veš, da. In metulje. -Pa lep žuboreč potok?

In zasebnost. -Kaj je zasebnost?

Pomeni, da vohaš samo noge, ki jih hočeš. -Hudo. -No...

Boš ti, Ip Zlata Krud,

svoj jutri preživela z mano?

Ja, bom.

Ko bom zaspala, bom sanjala o najinem domu.

Lahko noč, Fant. -Lahko noč, Ip.

Sama bi bila?

Moji punčki meša glavo s šepetom in poljubi. "A Grug sliši?"

Ja, Grug sliši. Grug sliši vse. Vse o hiši le zanju,

šepetanje, poljube, žuboreče potočkanje.

Kaj je to, zlomka?

Klump, utišaj ga.

Pritisni na gumb. -Nehaj, buši.

Še eno prekrasno jutro.

Kaj? Igral bi se? Prinesi jo!

Ne, Sonči! Mama! Sonči Danetu ne pusti palice.

Kaj je to? -Bojni krog!

Varovalo dol. -Hvala.

Danes je dober dan za smrt!

Ne uganete, kaj sem naše...

Oprosti, srček. Mislili smo, da si morilska zverina.

Ne opravičujte se za dober bojni krog. To morate videti. Pridite!

To! Navdušeni boste!

Kaj je to? -Prvič vidim nekaj takega.

Kaj je to, mama? Naj gre stran. -Na nekaj me spominja.

Po mojem je konec sveta.

Res sem že vse videla.

Ne grem se več. Kar požri me, Cmokec.

Ni konec.

Komaj začetek je. Dobrodošli v našem jutri!

Poglejte, koliko hrane. Vidiš, Fant?

Najboljši oče si! Jejmo!

Trenutek, Klump. Prej bi rad povedal par besed.

Naj ta prapor obeleži dan, ko sem nam našel dom.

Z obiljem rož in metuljev in z žuborečim potočkom.

Tukaj vam ne bo nič manj... -Lačna sem. -Malo potrpi!

Zdaj, ko ne gleda.

Samo hipec. Trenutek. Ne, ne, ne. Počakajte, no.

To je naš dom, kjer bomo za vedno skupaj. Ni za kaj!

Bravo, jaz. Problem rešen.

Hrana!

Ni čudno, da hrana raste v čisto ravnih vr...

Ni mi več do hrane. Mama, sem bolan?

Ne, srček. Sit si. -Čuden občutek.

Ne morem niti grižljaja več.

Počakajte.

Ja, lahko. Banana.

Banana? -Enkrat sem jo jedel. Zelo davno.

Bilo je poletje. Sonce mi je grelo rame.

Vse je bilo v cvetu. Bil sem še mladič.

Z enim ugrizom sem jo pojedel.

In vse odtlej ni minil niti dan, da ne bi razmišljal o njej.

Kakšna pa je, oče? Kakšna je? -Ni besed, da bi jo opisal.

Presega besede.

Razumemo. Zgrabi jo že! -Pridi, sladki greh.

Slišite tole? -Kaj je?

Kaj se dogaja? Ne vidim.

Bliže prihaja. -Bojni krog?

Nekaj je prišlo čez zid. -Ne hodi blizu.

Kdo ve, kakšna čudna onkrajzidna bitja so to.

Samo dregniva jih. Od daleč. Dreg.

Dreg, dreg.

Čakaj malo. Ne glej umazanih kož in ostrih zob.

V očeh se iskri odtenek človeškosti.

Banana. -Komunicirati poskuša.

Nada, ljudje so!

Jamski ljudje. -Mislila sem, da so že davno izumrli.

Mi srečni, da vi tu.

V srcih silna radost. -Silna radost.

Hvala. -Tudi vama silna radost.

Lepo govorijo. -Odpusti nama vzvišenost, prijatelj.

Jaz sem Filip. -Jaz pa Nada. Zakonca Boljširod.

Boljši rod? -Boljširod. -S poudarkom na "boljši".

Mi smo Krudovi. To pa je... -Fant?

Od prve. -Gospod in gospa Boljširod?

Fant! -Kaj je zdaj to? -O, Fant. -Fant!

Nada, Fant je. Fant, Fant, Fant.

Kaj se dogaja?

Pri njiju sem odraščal. Bila sta prijatelja staršev, dokler...

O, Fant. Mislila sva, da sva vas vse izgubila.

V tistem trenutku sva spoznala, da v tako nevarnem svetu

mora obstajati boljši način življenja.

Je to vaš dom? -To je njihov dom.

Hudo. -Ata, poglej!

Kdo bo prej na vrhu?

Oprosti, mala tigrica? Ne plezamo na drevo.

Boljširod zna bolje. -Neuraden moto.

Ste vsi notri?

Ja, mucek mora ostati zunaj. -Se vidimo, Cmokec.

Žal mi je. Živali prinesejo preveč...

Blata. -Dvigamo se.

Kaj se dogaja?

Dobrodošli v domu Boljširodovih.

Čudovit je. -Nekam velik, ne?

Oblake vidim. Pa sem pod streho. Kaj je to?

Rečemo mu okno.

Okno.

V redu. Fant, Zora te bo neskončno vesela.

Zora? -Zora? -Skupaj sva odraščala.

Zora.

Samo tvoj odsev je. To je ogledalo. -Oprosti. -Zora!

Oprosti. -Zora!

Kje je? -V krizni kabini sem! -Krizna kabina.