All of Us Are Dead (지금 우리 학교는)

Jae-jun, si še vedno v svoji bazi?

Saj ne greš nikamor? -Nadenite si vaše maske.

Nikamor ne grem, mama. Brez panike, v redu?

Ampak na TV so povedali, da so tja poklicali vse vojake.

Vključno s teboj.

Zakaj bi mene? Kmalu imam dopust.

Ko sem že tako pred dopustom,

me pa res ne bi pošiljali ne na misije in ne na cilje.

Ja, prav imaš.

Zakaj si pa prejšnjič preklical dopust?

Sploh veš kako zelo me skrbi zate?

Nikoli me ne pokličeš... -Mama.

Ja? Kaj je?

Iti moram.

Se odpravljaš kam drugam namesto domov?

Kam oddhajaš?

Igrati nogomet. Adijo, mama.

Jae-jun!

Zakaj greste igrati nogomet? Kaj če se poškoduješ?

Kaj pa naj počnem cel dan.

Nimam volje igrati videoiger.

Do zdaj si samo to počel.

Stanje? -Čisto.

Čisto.

Sprejeto.

Poveljnik, tukaj Shadow Gamma.

V zgornjem nadstropju smo zatrli vse okužene.

Nikjer ni nobenih preživelih.

Oddhajamo v četrto nadstropje.

Vem, da mi lažeš. Ne igraš nogometa, je tako?

Prisežem, da ga igramo.

V to smer. Varni ste.

Rešeni smo! Pojdimo.

Hitro. -Hvala vam.

Počasi, da ne padete. -Hvala.

V to smer. Tukaj je varno.

Območje tri pregledano.

Dva okužena zatrta.

Sprejeto.

Prosim te, da ne hodiš nikamor, kjer je zelo nevarno.

Jasno? Za me?

Rada te imam sin.

Saj vem?

Tudi jaz te imam rad, mama.

Se vidiva pozneje, velja? Ko končamo igrati.

Jae-jun.

Varno se vrni.

Pokliči me pozneje.

Čakala te bom, v redu?

Obstaja upanje!

V krvi sem odkril majhno število belih krvnih celic.

Tudi po popolni preobrazbi so le te ostale

in se še naprej borile.

Če se telesna temperatura dvigne, se bele celice aktivirajo.

Trenutna telesna temperatura je 29°C.

V primeru, da se kri ne pretaka,

bom zvišal notranjo in zunanjo temperaturo.

Če imata kakšno sporočilo, lahko pustita tukaj.

Nič takega nimam.

Pa ti?

Verjamemo vate.

Sedaj se lahko odvežeta.

Su-hyeok, res ne vem zakaj to počneš.

Ker druge preveč skrbi.

Tebe pa ne?

Ne.

Zakaj?

Ker...

Pač me ne.

Se spomniš, ko sem ti rekla, da sem te hotela ugrizniti?

Je že v redu.

To je zdaj preteklost.

Bilo je kot, da bi sanjala.

Zelo lepo si dišal.

Po čem pa.

Ne vem natančno.

Po nečem, česar še nikoli nisem zavohala.

In čutila sem željo po tem, da bi te pojedla.

Res sem se te želela ugrizniti.

Ugrizniti in pojesti.

Samo na to sem mislila...

Nato pa sem zaslišala tvoj glas...

Nam-ra.

Tvoj glas me je nato prebudil.

Veš, da me predtem še nikoli nisi poklical po pravem imenu.

Vedno si mi rekel "Hej," ali "Prez."

Takrat si me prvič poklical po mojem pravem imenu.

Vem.

Skrbelo me je, da boš izvedela,

če te pokličem po pravem imenu.

Kaj pa?

Da si mi všeč.

Nimam dobrih ocen

in predtem sem se dolgo družil z nasilneži.

Ampak ti si pa dobra učenka.

Imaš odlične ocene.

In si zelo ljubka.

Su-hyeok.

Tudi ti si meni všeč.

Vesela sem,

da sem to izvedela preden dočakam konec.

NOČNA DEŽURNA SOBA

Dober dan, profesor.

Jebemeti, si me prestrašila.

Ti si...

Ti si Seon-yeong, kajne?

Eun-ji.

A ja. Eun-ji, točno.

Si v redu?

Ja, sem.

Ampak zelo sem lačna.

Zaradi tega se mi meša.

Prosim?

Hej.

Hej.

Saj...saj si v redu, kajne?

Si bila ugriznjena?

Ja.

Tako je.

Prav.

Videti je, da si zelo sestradana.

Eun-ji.

To mora zelo boleti, a ne?

Zato si poišči pomoč!

Se spomnite, ko sem vam prišla prvič povedati, da me ustrahujejo?

Rekli ste, "Ne govori meni",

"To povej tvojemu razredniku."

In po sestanku ste še rekli,

"Izobčenka si. Ustrahujejo te zato, ker si debela."

Se vam zdaj zdim še vedno debela?

V redu, spokaj. Poberi se od tu.

Poberi se. Prosim te.

Ne približuj se mi.

Ustavi se.

Pojdi ven.

Pojdi ven.

Kaj je?

Nekaj čudnega sem slišala.

Kaj če se je pravkar začela spreminjati?

Kaj če se polovični tudi spreminjajo?

Ljubi bog.

Moj hrbet.

Nekaj slišim.

Kaj? -Kaj slišiš?

Mislim, da nekdo stoka.

Ne sliši se več.

Česa?

Stokanje.

Nehaj, strašiš me.

Ne sliši tega?

Jaz ne slišim ničesar.

Česa?

Kaj je?

Te je strah?

Nehaj že.

Saj samo

najglasneje dihaš.

Sovražim to klinčevo šolo.

Ste slišali?

Vse kar slišim, so samo zombiji.

Kaj je?

Raje pojdimo. Ta prostor je zelo čuden.

Ne moremo kar iti.

Na hodniku je na ducate zombijev.

Mogli bi iti na streho, ko se je glasba še predvajala.

Pizda.

Glasba.

Počakate, saj imamo glasbo.

Kaj? Kakšno glasbo?

Pizda.

To je absurdno.

O, pizda!

Ti si, jebemeti.

Prestrašil si me.

Hej, pridi sem. Skoloni se.

Kaj še čakaš? Pridi že.

Dajmo, pohiti.

Zmigaj se.

Pohiti že.

Si v redu? -Kaj?

Kje si bil ves ta čas?

Jaz?

Ja, kdo pa drug.

Kaj se je zgodilo s tvojim očesom?

Kaj? Moje oko?

Nehaj se že zajebavati!

Kaj me gledaš, bedak?

Poslušaj me.

Poglej. Vidiš tisti avto?

Steci do njega. -Zakaj bi mogel jaz?

Utihni in pojdi če ti rečem.

Bi me rad žrtvoval zombijem?

Ti pojdi tjale, jaz bom pa šel tukaj.

S tem jih bova zmedla.

Nato bova šla skupaj do trgovine z živili.

Jasno?

Tja bi še jaz rad šel.

Zato pa ti pravim, da pojdi do tistega avta.

Dajmo. Pojdi že.

Ne grem.