The first 200 lines.
SVETI AVGUŠTIN
Prvi del
Leta 430 po Kristusu v Hiponu
Počakaj!
Končano. Zdaj pojdi!
Umaknite se s poti! Umaknite se s poti!
Maksim?
Maksim, kam greš s tem mečem?
Oče mi je rekel, naj ga nesem Fabiusu, centurionu.
Od kdaj pa tvoj oče prodaja meče?
Ne, škof Avguštin, on jih ne prodaja,
darilo je.
Potem pa pojdi, toda pazi! In ne poreži se z njim.
Centurion Fabius! Držite! Moj oče je popravil še enega.
Hvala! Dal ga bom tistemu, ki ga najbolj potrebuje.
Maksim, počakaj!
Vidiš ono punco, ki je proti nama obrnjena s hrbtom, tisto z dolgimi, rjavimi lasmi?
Daj ji... -Lucilo?
Odnesi ji to. Da, daj ji to in reci, da mi je žal zaradi tega, kar sem ji rekel zadnjič. V redu?
Lucila! Lucila! -Maksim? Drži! To je zate.
Od kod pa imaš to? -Od Fabiusa, centuriona.
Pravi, da mu je žal zaradi tega, kar ti je rekel.
Izvoli! -Cel? -Da, cel.
Ponovi! Dobro.
Čvrsto primeš! In porineš!
Iskala sem te, stric. Začeli smo odnašati tvoje knjige na papeško ladjo.
Moram se pogovoriti z guvernerjem Valerijem.
Ali še vedno upaš, da lahko odvrnemo napad?
Ohranjati upanje je škofova dolžnost.
Stric, barbari bi lahko vsak trenutek napadli mesto!
Če bomo morali oditi, bomo odšli.
Kolikokrat ti moram to povedati? Pojdi! -Na ukaz!
Tam doli bi lahko bila njihova najslabša točka. Prav tu? -Da.
Valerij! Prekini z mobilizacijo civilistov!
To je iniciativa centuriona Fabiusa in ne moja.
Če te skrbi prihodnost mesta, prekini novačenje!
Seveda me skrbi! Prav zato tega ne smem prekiniti.
Tiste ljudi pa vodijo v smrt. -Ne! Vodijo jih, da se proslavijo.
Bolj slave vredno je ohranjati mir, kakor se vojskovati.
Prav vojskovanje naredi Rim veličasten! -Ne vojskovanje! Vrlina.
Vrlina Regula, Scevola, Scipiona. -Točno.
Toda, zakaj želite vi kristjani vse spremeniti?
Ne spremeniti. Prenoviti.
Ohraniti, kar je dobro, in dati to na razpolago novim narodom.
Rimljani barbarom?
Kaj nameravaš, Valerij?
Premagati Vandale in se predstaviti kot rešitelj imperija? Kot nov konzul?
Morda bi bil že danes konzul, če ne bi bilo tebe.
Ne moreš me obtoževati zaradi zavrnitve greha. -Greh?
Tako imenuješ najino prijateljstvo?
Se spominjaš, kako sva odšla od tod, da bi videla Milano?
Milano, sedež cesarja!
Leta 385 po Kristusu v Milanu
Zdaj je tvoj nagovor zoper Ambroža še bolj nujen. -Zaklenil se bom in ne bom mislil na kaj drugega.
Ne verjamem, da boš lahko to storil. -Zakaj?
Zdi se mi, da boš imel družbo.
Calida?
Mama!
Adeodat!
Pravkar sem prispel v Milano. Nekaj bom še moral preurediti v hiši.
Prepričan sem, da bomo nekako zmogli.
No, pojdi pomagat!
Vstopite! Kovčke prenesite v nadstropje. Napred po stopnišču!
Mama, ti boš v tej sobi. Tule!
Mi bomo v nadstropju, z Adeodatom.
Pokazal ti bom, kam lahko odložiš svojo prtljago.
In... mama, moramo ti kupiti kako novo oblačilo, nekaj lepega.
Tako boš lahko šla na cesarski dvor. Imel bom nagovor pred cesarjem.
Adeodat!
Utrujen je, potrebuje spanje. Oprosti! Vzemi ga!
Grem pospravit ta nered.
Pozdravljen, mali moj!
Calida... Pusti zdaj to! Za to boš poskrbela kasneje.
Za sedaj poskrbi za otroka. Pojdi gor!
Zopet se moraš navaditi na svojo družino.
Prevaral si me.
Sramoval sem se.
Česa? Svoje družine? -Sebe.
Tukaj sem po zaslugi manihejcev. Bal sem se, da se boš ti sramovala mene.
In si ponosen nase? -Seveda. Kaj več bi lahko pričakoval?
Ali si že srečal škofa Ambroža?
Sem.
Ga poznaš?
Po papežu Siliciju je najbolj poslušan škof med verniki.
Kako to?
Pred desetimi leti ni bil niti krščen.
V življenju je doživel že dovolj preizkušenj.
Že kot tridesetleten je postal guverner cele province.
Ljudje so ga ljubili.
Torej, ko je škof umrl, so ga zaprosili, da bi prevzel njegovo mesto.
In ga je sprejel? -Seveda.
Vse, kar je imel je podaril revnim...
...in dobil novo življenje. -Tako ti praviš... -Ne jaz.
Tako govori Sveto pismo. -Da, ono je res sveto.
Toda, ko ga bereš, pravi tudi:
Bog je ustvaril človeka po svojem vzorcu in po svoji podobi. Mar ne?
Ali si lahko predstavljaš Boga, ki izgleda kot jaz?
Dve lepi roki, dve nogi, mora se briti vsako jutro?
V vsakem primeru ne bi toliko govoril.
Ali si poslušal samega sebe?
Ne znaš niti premišljevati o Bogu, ne da bi v njem videl sebe.
Zdaj pojdi za Calido. Gotovo je mnogo prestala zaradi tebe.
Kaj misliš, o čem sanja?
Potrebuje svojega očeta... -Calida.
Oprosti. Oprosti, da sem odšel, ne da bi ti o tem rekel.
Saj ni bila tvoja dolžnost. -Nisem, ampak...
... moral bi to storiti.
Da.
Naj bi. Naj bi...
Bratje, sestre! Črka ubija, ampak duh oživlja.
Pavlove besede imajo dva pomena.
Prvi je ta, da Biblije ni mogoče razumeti dobesedno.
Bog je ustvaril človeka po svojem vzoru in svoji podobi.
To pa ne pomeni tudi, da je Bog podoben človeku po telesu.
Naše duhovno življenje, naša sposobnost ljubiti,
naša svobodna volja. To je tisto, kar naredi človeka.
Toda Pavlove besede imajo tudi drug pomen.
Mislim na gorske reke!
Ko se zaletijo v oviro, postanejo močnejše.
Tečejo naprej in se prebijajo čez ovire ter so še bolj mogočne.
Enako se dogaja z našimi hrepenenji.
Če jih ovirajo zakoni, postanejo močnejša.
In jih potegne navzdol h grehu, k smrti.
Celo v tem smislu črka - ali raje zakon - ubija.
Toda Bog nam daje tudi svojega Duha. In njegov Duh daje življenje!
Duh vodi naša hrepenenja.
Poučuje nas, kako naj ljubimo dobroto. Dela nas svobodne.
Mama! -Avguštin? Kaj počneš tukaj?
Govoriti moram s škofom Ambrožem in ti boš šla z menoj.
Oprostite! Pustite me noter!
Moram se pogovoriti s škofom. -Mi tudi.
Govornik cesaerskega dvora sem. -Da, seveda. In jaz sem kralj Perzije!
Prosim te, prenehaj!
Avguštin, na vrsti sva. Pridi!
Škof Ambrož!
Zelo sem počaščen! -Moja mati Monika. Zelo si je želela srečati se z vami.
Rad srečam mater novega govornika.
Si katoličanka, moj otrok? -Da.
Zdaj imava večino. Ali se pripravljate za naslednjo pridigo?
Ah, ne. To je knjiga o filozofu Plotinu.
Plotin? Ampak on ni kristjan. -Ne, ampak je velik filozof.
V njegovem delu je veliko resnice.
In kako pravi evangelij: "Kdor ni zoper nas, je z nami".
Torej, vsak, ki je zoper vas, bo zoper resnico?
Kdor je zoper resnico, je zoper sebe.
Torej, tisto je vzrok, zakaj ste zapustili položaj guvernerja?
Razlog, zaradi česar sem to naredil,
ni tako viden človeškemu očesu.
Ni vidljiv. -Da? Kakor duhovne zadeve, o katerih ste govorili v svoji pridigi.
Besede sv. Pavla govore o tem. Samo komentiral sem njegove besede.
Ni vidljiv.
Toda hkrati daje življenje.
Intelignten človek ste, Ambrož!
Tisti komentar ni bil popoln. Je težko verovati?.
Ali je ljubezen, s katero ljubiš svojo ženo, vidna?
Rekel bi, da ne. Verjetno soglašava.
Vendar ta ljubezen stori, da si z njo ustvaril novo življenje na tem svetu.
Nekaj zelo otipljivega. -Vidim, da ste dobro obveščeni o meni.
In ti se o meni informiraš prav zdaj, kajne? Zaslužite si svojo priljubljenost.
In prepričan sem, da boš s svojim nagovorom pri cesarju
imel priložnost potrditi svojo priljubljenost.
Na prvi pogled smo vsi enaki.
Ena glava, dve roki,
dve nogi.
Seveda, ko je govor o nogah, bi lahko nekdo dajal predost
lepim nogam Blesile pred nogami pogumnega Bautona.
Ampak, nekdo med nami je, nekdo nad nami,
nekdo, ki je nam podoben na enak način, kakor je diamant podoben kamnu,
kakor orel metulju, kakor je zvezda podobna plamenu sveče:
naš cesar Valentinianus.
Njemu dolgujemo za mir v imperiju,
rodovitnost naših polj, dobro usodo z neba.
Samo njemu dolgujemo!
In ne škofu, ki zase zahteva oblast, katero mu je poklonil cesar, ampak samo cesarju.
Cesarju, in ne škofu!
On pa izhaja iz Ambroževih misli. -Jasno, kakor vedno, general!
Da deluje kot posrednik med zemljo in nebom.
Cesarju, in ne škofu je dano, da deluje kot posrednik med zemljo in nebom.
Tako torej, cesarju, in ne škofu naj bodo usmerjene naše molitve,
naše zahteve, naše vloge.
V njem je naša vera, naše veselje,
naše upanje.
Njegova so njive, hiše, pa tudi cerkve.
Če se jih cesar odloči nacionalizirati,
mu ne more nihče nasprotovati, niti škof Ambrož!
Kajti, kdorkoli, ki ni z nami, je zoper nas!
Jaz, vi, vsi mi
pripadamo cesarju.
Bravo! Odlično!
Včerajšnji nagovor tvojega sina je bil zelo učinkovit.
Zelo me je sram. -Nisi ti kriva.
Morala bi biti boljša mati.
Ali obstaja boljša mati kot Bog? Toda koliko njegovih otrok se mu vendarle odreče.
Toda ne izgubljaj upanja! Če bi bil Avguštin samo navaden otrok,
bi mu Bog ne dal matere, kot si ti.
Adeodat... Ali si videla Adeodata? -Ne.
Adeodat! Mali moj!
Ne boj se!
Avguštin! Veliko novico imam!
Pojdiva!
No comments yet. Be the first to leave one.