Alatriste

V 17-tem stoletju, pa čeprav obkrožena z mnogimi sovražniki,

je Španija še zmeraj prevladovala v svetu.

Kralj je bil Filip IV, Kralj Planeta,

in njegovim ozemljem je z železno pestjo vladal njegov ljubljenec,

nadvojvoda iz Olivaresa.

Od Flandrije (del Francije, Belgije in Nizozemske), Amerike, Filipinov,

del Italije in južne Afrike,

Portugalska in njegove kolonije so bile dodane,

toda v Flandriji, v dolgi, kruti vojni,

kjer se bo bila bitka za preživetje Imperija.

Imperija, podprtega s profesionalnimi vojskami,

ki so bile v glavnem sestavljene iz veteranov

grozovitega španskega pehotnega polka.

Tole je zgodba o enem izmed njih...

Flandrija, zima, 1622

Tukaj, grof!

Grof, pokrivajte nas!

Umik!

Ostanite blizu mene, grof.

Držite se moje srajce.

Umri, katoliški pes!

Prekleto.

Lope.

Moj sin...

Moj sin, Diego...

Moj sin, Diego. Moj sin.

Don Diego Alatriste: V skladu želja mojega očeta,

ki je umrl v deželi krivovercev, naj počiva v miru,

sem vam poslala svojega brata Iniga,

za katerega nimam sredstev, da ga preživim.

Zna matematiko, lahko bere in piše,

je poslušen in hitro uči,

včasih nekoliko fantazira in je svojeglav.

MADRID, LETO DNI KASNEJE

Kot že veste, je moj oče želel, da študira,

da gre na univerzo, toda on hoče biti vojak.

Molim, da Bog in vaša čast takšno stvar prepovedujeta.

Ana Balboa,

Ońate, Guipuzcoa.

Katera je tole?

M.

Danes ste čemerni, don Francisco.

Kako napredujejo vaši Memoriali?

Verjamem, da sta Filip Veliki in njegov ljubljenec Olivares

obrisala svoje riti vanje.

To je še zmeraj velika čast.

Čast za njihovo kraljevsko rit.

Bil je dober papir, list je stal pol ducata,

v moji najboljši roki.

Govori se, da vas Olivares spoštuje.

Ja.

Celo dopušča mi, da živim v Madridu.

Rabi vaše verze.

Preklet bodi, Kapitan!

Bolje me je imeti za prijatelja, kot pa za sovražnika.

Tako pravijo.

Se opravičujem, gospod de Quevedo.

S prijatelji se sprašujemo, če ste določene verze vi napisali...

Tukaj leži, v temačni grobnici zaprt, brez življenja in obsojen,

tisti, ki je prodal svojo dušo za zaslužek

in v smrti mu primanjkuje elegance in stila.

V temačni grobnici zaprt...

Če bi bili moji, bi bili boljši. Ni tako, Inigo?

Seveda, don Francisco.

V vsakem primeru,

je Gongora res tako slab, da mu posvečujejo epitafe?

Ne da bi vedel.

Slišal sem, da Luis de Gongora še zmeraj uživa dobro zdravje.

Tako dobro, da še zmeraj piše najboljšo poezijo v Španiji.

Ne tratite svojega jekla tako zgodaj, don Francisco.

In na takšno malenkost.

Zabave je konec.

Nezvesti stražnik.

Tišina,

ali pa bom brcnil tvojo rit do Božjega kraljestva.

Nazaj na delo.

Diego, delo imam zate.

Nekdo te rabi.

Varno delo,

brez nevarnosti,

razen običajnih, seveda.

In za dobro plačilo... ki si ga boš delil.

Delil?

S kom?

Sledi me.

Dva tuja gospoda.

V Madrid bosta vstopila sama, na konju, ta petek zvečer.

Plačilo za vajino storitev

bo 60 eskudov v zlatnikih, da si delita. Dogovorjeno?

Meni odgovarja.

Vsakemu manjkajo trije zlatniki.

Ostanek dobita, ko zadovoljivo opravita svoje delo.

Na čigavo zadovoljstvo?

Sinovi moji,

jaz sem Oče Emilio Bocanegra,

predsednik sveta inkvizicije.

Krivoverca morata umreti.

Milost!

Milost!

Usmiljenje za mojega spremljevalca!

Pusti ga! -Se šališ?

Nič od tega ni jasnega.

Nista samo krivoverca.

Lahko ju ubijeva kak drug dan.

Še se bova srečala.

Diego, v lepi godlji si.

Si mislim.

Novice se bodo hitro razširile in v

celem Madridu se bo pričelo razgrajanje.

Preidiva k stvari.

Kdo vaju je naročil?

Ljudje.

Ne živciraj me, Diego. Kateri ljudje?

To bi tudi jaz rad vedel, Vaša ekselenca.

Nisem videl njihovih obrazov.

In tvoj spremljevalec v zasedi? Tudi njegovega obraza nisi videl?

Kot Vaša ekselenca že ve, jaz zmeraj delam sam.

Diego, tole ni zasliševanje inkvizicije.

Od tebe je odvisno.

Za tvoje življenje gre, ne moje.

Toda iz radovednosti...

Veš, koga si sinoči skoraj ubil?

Ne, grof. Dam vam svojo besedo.

Verjamem ti.

Zakaj ju potem nisi ubil?

Usmilil sem se ju.

Gospod, zelo pomembne stvari so se pripetile sinoči.

Waleški princ in Buckinghamski vojvoda

sta zakrinkana prispela v Madrid.

Želita, da ju Vaše veličanstvo sprejme.

Skoraj sta bila umorjena v zasedi.

Ukazal sem preiskavo, da se ugotovijo krivci.

Gospod, ta nepričakovan obisk nas obvezuje, da se odločimo

glede možne poroke vaše sestre

Princese Marije in Waleškega princa.

Sklical sem državni svet

in odbor teologov, da podajo svoje mnenje.

Zabodi!

Daj!

Nisi tako dober.

Dajmo, zabodi!

Kaj je, Inigo? Izgledaš, kot da bi videl duha.

Ne, ne.

Govori se, da so angleškega princa napadli v zasedi.

Dobro.

Vedo, kdo je to storil?

Pravijo, da tatovi.

Ljudje imajo prebujno domišljijo.

Prinesi nekaj vina.

Ti surovež.

Pomagaj mi vstati.

Ne morem hoditi.

Kako se bom vrnila domov?

Nesel Vas bom.

Sem zelo težka?

Ne.

Ne.

Kako ti je ime?

Inigo Balboa.

Paž od Kapitana Diega Alatriste.

Všeč so mi vojaki.

Moje ime je Angelica.

Si boš zapomnil?

Seveda si bom zapomnil.

Upam.

Sedaj me lahko izpustiš.

Upam da veš, kaj počneš.

Vem, ne skrbi.

Odpusti tiste može.

Ne ubijte tistega Batristo... Latrista, kakorkoli mu je že ime.

Toda gospa... -Imam načrte z Inigom.

Kapitan mora popaziti na njega, dokler ne bo čas.

Potem ga lahko ubiješ.

Ja, Kapitan, komedija je.

Naročena za kraljico iz strani Olivaresa.

In don Rafael tukaj, jo bo napisal.

Velika čast. -Vam bodo plačali,

ali dali na račun za bodoče usluge, kot običajno?

Ničesar ne vem o uslugah. Danes je včeraj, jutri šele pride.

Za sedanjost mi je Olivares obljubil 500 realov.

Komedija...

Ni vaše področje.

Kako si drzneš? -Ne, Kapitan ima prav.

Če jo je ubogi Cervantes napisal, zakaj je ne bi tudi jaz?

Don Francisco, moja žena, odlična igralka, Maria de Castro.

In Kapitan...

Alatriste.

Diego in jaz se poznava.

O čem razmišljaš?

Moral bi se izogibati poročenih žensk.

Razen, če ni najbolj zaželena ženska v Španiji.

Te pa še nisem videla.

Veliko časa je minilo.

Skoraj tri leta.

Pogrešal sem te.

V Italiji me nisi.

Prišlo je do slabega konca. Končno se je poročila z drugim.

Sem slišala.

Spremenil si se, Diego.

Mogoče se staram.