Propeller One-Way Night Coach

FILM JOHNA TRAVOLTE

PO KNJIGI JOHNA TRAVOLTE

REŽIJA JOHN TRAVOLTA

28. DECEMBER 1962

LETALIŠČE IDLEWILD, NEW YORK

Bilo je pozno in le še redki so bili na terminalu.

Moja mama je zagledala fotografijo Liz Taylor v novem filmu

z naslovom Vipovci.

Hotela je enak plašč, toda svojega je kupila na garažni razprodaji v cerkvi,

kjer so bogati prodajali svoja rabljena oblačila.

- Adijo, babi. - Adijo, ljubček.

- Cmok. - Pogrešal te bom.

Adijo, mami.

Adijo, ljubica.

Zadnji klic za let 700

Trans World Airlines z luksuzno VIP letalsko storitvijo v London.

Vkrcanje pri izhodu 3.

Vkrcajte se.

Glas po razglasu je bil zelo uglajen.

Pomislil sem, da pripada nekomu lepemu,

kakšni igralki.

Če se bom obnašala kot Marilyn Monroe,

naju bodo morda posadili v prvi razred.

Rekla je tudi, da je pijača zastonj, če letiš v prvem razredu.

Bilo mi je vseeno, samo da greva.

Let 393 Trans World Airlines

z letalom Super Constellation v Pittsburgh,

Dayton, Chicago, Kansas City,

Denver in Los Angeles.

Vkrcanje v Zahodnem krilu.

Vkrcajte se.

Vzhičen sem bil, kot še nikoli.

Vedoč, da bom čez nekaj minut prvič v zraku, se ni moglo primerjati z ničimer,

tudi ne z igranjem zdravnika z otroki.

In to o osemletniku veliko pove.

Tistega večera se dobro spomnim.

Medle svetlobe na terminalu, barve logotipa letalske družbe,

ko sva hitela k izhodu v Zahodnem krilu.

Celo mama je bila vzhičena, toda zaradi drugih razlogov.

Najbrž zaradi brezplačne pijače

ali ker bo na letalu morda spoznala čednega moškega.

Mama je bila stara 49 let in precej privlačna.

Modre oči, lepi lasje in dobra postava za njena leta, kot je pravila.

Še lepšo postavo bi imela, če me ne bi tako pozno rodila.

Marsikaterega moškega trebušček ni motil.

Nekaterim je bil seksi, je menila.

Morda se bo zaljubila v prijetnega moškega,

kot je kapitan letala ali kaj takega.

Hitenje po letališču Idlewild je bilo zelo zabavno.

Nisem mogel verjeti, da bova tokrat res letela.

Na letališče sva v glavnem hodila pospremit ljudi.

Nekoč je morala z letalom v službo,

ko je igrala v poletni gledališki predstavi.

Tokrat pa grem jaz.

Vse se je zdelo neresnično. V grlu me je stiskalo.

Vse se je zdelo kot v počasnem posnetku.

Lepo je bilo.

Srebrno in belo, z dvema rdečima črtama,

ob strani pa je bil napis TWA.

Kakšen prizor.

Mrzel veter mi je pihal v obraz, toda moje prve ljubezni ni mogel ustaviti.

Bilo je veličastno in mogočno.

Te izkušnje ne bom nikoli pozabil.

Ko sva se po stopnicah vzpenjala na letalo,

sem opazil nekaj čudnega.

Z nama se ni vkrcalo veliko ljudi. Samo nekaj.

Pretvarjal sem se, da je let namenjen samo meni in mami.

Edinstveno, kajne?

Dobrodošla na krovu. Tu je veliko topleje.

Stevardesa na vrhu stopnic je bila visoka, vitka, s toplim nasmehom.

Tole so navodila za nujne primere.

Drugačna je bila. Težko bi natančno opredelil.

Kasneje jo je mama dobro spoznala. Bili sta skoraj bestički.

Vprašal sem jo, zakaj je Liz tako drugačna od drugih.

Mama je rekla, da zaradi globine

in resnične žalosti, ker je bila v koncentracijskem kampu.

Ko so motorji začeli rohneti,

sem sedel na velikem, mehkem, udobnem sedežu.

Komajda sem jih slišal.

Veliki propelerji so se vrteli, ogenj pa je izhajal skozi izpušne cevi.

Vedel sem, da je to doba reaktivcev, a je bilo vznemirljivo biti na letalu,

ki je za pot potrebovalo dvakrat več časa, še posebej, ker je bilo zame prvič.

Kovance sem hranil v črni rožnati denarnici.

Tvoja babica, moja mama, mi je to denarnico dala za varčevanje.

Zdaj pa ti v njej varčuj denar in morda bova šla skupaj na kratko potovanje.

Lahko greva v Filadelfijo, Hartford.

- Lahko greva v Boston! - Ja.

Ko se je mama nad nečim navdušila,

je bil ves svet prežet s svetlobo in upanjem.

Dobro.

Dobro.

Hotela sem te presenetiti,

ampak seliva se v Los Angeles.

Res?

Moj prijatelj režiser iz gledališča Allentown

mi je obljubil vlogo v filmu,

če se do februarja preseliva na zahod.

Resno?

Ne morem verjeti.

Mama je bila že nekajkrat statistka,

zato se ni zdelo tako neverjetno.

V šoli je učila igro, pred tem pa je bila poklicna gledališka igralka.

Ko ni delala, sem bil njeno najboljše občinstvo.

Takoj se vrnem. Preverit grem vozne rede.

Skoraj poletel sem po stopnicah v sobo, kjer sem imel vozne rede.

United, American, TWA.

Tukaj je. "Nočni let v ekonomskem razredu.

Polna cena je 95 $, otroci plačajo polovico cene."

To je to!

Zdaj pa vozni redi.

"Trans World Airlines, let 393,

z letališča Idlewild odide ob 21h.

Super Constellation v Los Angeles

s postanki v Pittsburghu,

Daytonu, Chicagu, Kansas Cityju, Denverju in Los Angelesu.

Prispe ob 15h naslednji dan."

Samo Trans World Airlines

povezuje 70 mest v ZDA s 15 pomembnimi svetovnimi mesti.

Po vsej državi in svetu.

- Zanesite se na… - TWA.

TWA je prava izbira.

Ko sem se vrnil dol, je bila dnevna soba v temi.

Po radiu je igrala nežna pesem

"Wives and Lovers" Jacka Jonesa.

V temi je žarela njena cigareta, ob sebi je imela kozarec belega vina.

Potem me je zaskrbelo, da njene besede o selitvi v LA

niso bile resnične. Morda je samo sanjarila o tem.

No, ja. Mogoče bi še vedno lahko šla samo na kratek izlet.

Še enkrat bom preveril vozne rede.

Babica je vozila Plymouth Belvedere, letnik '57.

Decembra leta 1962

smo bili na poti na letališče Idlewild, jaz pa sem razmišljal o letu 393.

Kdaj bomo prišli?

Ko števec doseže 62, bomo tam.

Zabavno je bilo gledati oglasne panoje z različnimi ponudbami, kot je bila

"S Fly Pan Am v sedmih urah do Pariza".

Ali "TWA, najboljša pot do Kalifornije".

Zdaj sem na letalu,

na enem najdaljših poletov letalske družbe.

Na prvem delu poleta je bilo 15 ljudi.

Pozabil sem si sneti kapo. Najbrž zato, ker sem prišel z mraza.

Kakorkoli, ob vzletu, sem bil videti takole.

Vedel sem, da je mama vesela zame,

toda nestrpno je čakala na vzlet, da bo lahko kadila in pila.

Užival sem ob šviganju ognja iz motorjev.

V letalski reviji je pisalo, da je za propelerski motor to normalno.

Pridi, poleti z mano.

Poletiva daleč stran.

Če te mika eksotična pijača, je v Bombaju lokal…

Ko smo drveli po stezi, me je spet preplavil občutek nejevere.

V tistem hipu je letalo vzletelo.

Komaj verjamem, da letim.

Mama je gledala predse,

potem pa se je obrnila in se mi nasmehnila.

Tako se jo bom spominjal.

Vzlet je bil mirnejši, kot sem si predstavljal.

Vse, kar se je zgodilo tisto noč, se je zdelo popolno.

Dolga leta, ne glede na to, ali se mi je dogajalo kaj slabega,

sem se od trenutka odhoda na letališče, pa do prihoda na cilj,

počutil varnega in srečnega.

Mama je imela rada koktajle, jaz pa kokakolo.

Liz je prišla k nama.

Kaj bosta spila?

- Lahko kokakolo? - Seveda.

- Jaz pa koktajl. - Seveda.

- Smem zdaj kaditi? - Seveda.

Cigarete Newport.

Turkizna škatlica s polmescem na sredini

je vedno priklicala prijetne trenutke.

Ko je prižgala

in izpihnila prvi užitkarski vdih dima, sem pomislil: "Kako praznično."

Vsi mamini prijatelji iz gledališča so kadili.

Ne spomnim se odraslega, ki ni kadil.

Videl sem vse zvezde na nočnem nebu.

Vsaj zdelo se je tako, ko sem gledal skozi okno.

"Tako lepo je. Zakaj ljudje ne živijo na letalih?"

Razmišljal sem, kako sem včasih ponoči doma

buden ležal v postelji in poslušal hrumenje letala nad hišo,

ki je vzletel z letališča Newark ali LaGuardia.

Pomislil sem: "Kam tako pozno leti?

Kdo so potniki?

Ali spijo? So na krovu postelje?"

In zdaj sem morda ne enem od letal, o katerih sem razmišljal.

Gospod na sedežu 3D vama je plačal pijačo.

Kako lepo.

Zahvalite se mu v mojem imenu.

Ko je mama želela narediti vtis,

je njen glas pogosto postal globlji in polnejši.

Temu sem rekel gledališki glas.

Ni ji bilo všeč, ko sem to rekel, a je to vseeno počela.

Kmalu zatem

je zelo čeden gospod, star približno 50 let,

sedel nasproti nama v istem prehodu.

Mama se je spraševala, ali nama je on plačal pijačo.

Smem sesti k vam?

Če ne boste, vas bom potegnila sem.

- Strah me je letenja. - Ni res.

- Ne nasprotuj mi. - Če pa ni res, mama.

Pojdi v pilotsko kabino in spoznaj pilote.

Bila je dobra ideja, čeprav sem menil, da sem v težavah.